Pohodništvo v Črni gori: Prokletije

759

Črna gora morda na prvo žogo zveni kot obmorska, poletna počitniška destinacija. A če pogledamo pobliže, vidimo, da ima Črna gora tudi veliko gora. Najbolj poznan je verjetno narodni park Durmitor, malo manj poznane, a za naju še lepše pa so gore na meji z Albanijo – Prokletije. Špičaste, visoke gore, ki so bile v času prvomajskih počitnic še na debelo prekrite s snegom. Spodaj pa prekrasne doline, jezera, potočki. Če se odpravljate v Črno goro, vsekakor dodajte Prokletije na svoj seznam. Možnosti za pohodništvo (lažje in zahtevnejše) je ogromno.

Pohodništvo v Črni gori: Prokletije

Prokletije se nahajajo na vzhodu Črne gore, pri meji s Kosovom in Albanijo. Prokletije so sicer precej velika gorska veriga, a večina teh gora je v Albaniji, Črna gora jih ima le za vzorec. A vseeno dovolj, da lahko tudi tu opravimo številne čudovite vzpone. Omeniti velja, da pohodništvo v Črni gori ni tako razvito kot pri nas. Midva sva recimo tja potovala za prvomajske počitnice, ko je bilo v gorah še veliko snega. Zanimala sva se, kakšna je nevarnost snežnih plazov. Pri nas so ti podatki objavljeni na spletu, v Črni gori pa tega sploh nimajo. Pisala sva različnim “planinarskim” društvom v Podgorici, a dobila le skope informacije. Pač greš v Prokletije in sproti vidiš, kako je. Tudi smerokazov, markacij, gorskih koč ni tako veliko, kot pri nas.

Zato bi lahko rekla, da pohodništvo v Črni gori, vsaj v Prokletijah ni kar za vsakega. Lažji sprehodi so dostopni vsem, prav vzponi na gore pa so malo zahtevnejši. Ne sama hoja, vzpon, kot pa poznavanje razmer in odločanje v kritičnih situacijah. V najinem primeru je bilo snega ogromno, prav tako tudi snežnih plazov. Zato sva se odločila za dva lažja vzpona, ki jih lahko opravi vsak. Više pa si zaradi razmer nisva upala. Prideva še kdaj, da nadoknadiva 😉

Dolina Grbaje in vzpon na Volušnico

Dolina Grbaje je črnogorski ekvivalent naši Logarski dolini. Prekrasna ledeniška dolina z visokimi, zašiljenimi gorami na koncu.

Eko bungalovi Grbaje

Za nastanitev se splača pogledati v bližnjem kraju Gusinje, v sami dolini pa je tudi nekaj bungalovov, a so hitreje razprodani. Midva sva prišla tja čisto brez rezervacije, izven sezone in proti večeru. Imela sva ogromno srečo, da je slučajno ena gospa ravno prišla v svojo nastanitev malo pripravit za prihajajočo sezono. Videla sva luč v njeni koči, potrkala in na srečo je bila še budna. Oddala nama je čudovit lesen bungalovček. Ko sva ji povedala, da sva iz Slovenije, je bila pa čisto navdušena: “Pa saj vi ste naši! Slovence imamo pa zelo radi tu!” Če bo kdo iskal to nastanitev, je tudi na bookingu: Bungalovi Prokletije Tuzović. Priporočava, res je bilo lepo.

Vzpon na Volušnico, 1879m

Volušnica je 1879m visoka gora nad dolino Grbaje. Je med lažjimi vzponi v Prokletijah in za naju je bilo to mišljeno za začetek – da vidiva, kakšne so razmere, potem pa se bova odločila, če greva še dalje. Izhodišče za Volušnico je za eko bungalovi Tuzović, pot pa je vrisana tudi v navigaciji Maps.me in Mapy.cz. Na poti do Volušnice se dvignemo za 700 višinskih metrov. Načeloma vzpon traja 1,5h, midva pa sva v zimskih razmerah hodila približno 2h.

Sprva sva hodila skozi gozd in po zmrznjenem blatu – ja, med prvomajskimi je bilo v dolini Grbaje ponoči pod ničlo! Potem sva počasi prešla na sneženo podlago. Svež sneg je zapadel ravno 2 dni prej in to noč lepo pomrznil. Ko sva prišla iz gozda, sva si nadela dereze in nadaljevala po goli, zasneženi pokrajini proti vrhu. Lepo nama je škripalo pod nogami, sonce se je dvigovalo in kristalčki na snegu so se bleščali. S hojo sva začela malo pred 6h zjutraj in nekaj pred 8h sva bila že na vrhu Volušnice.

Razgledi so čudoviti. Vidi se vse naokoli, vse do Albanije (ki tu ni več daleč). Najina želja je bila nadaljevanje poti po grebenu do Taljanke (2057m) in Popadije (2030m) in potem po krožni poti nazaj. Ampak pogled proti Popadiji je povedal, da sva s hojo zaključila. Celotni južni greben Popadije je bil poln plazovin, kar je pomenilo, da so se v preteklih dneh prožili številni plazovi. Tudi sneg pod nogami se je že mehčal ob močnem spomladanskem soncu, kar je pomenilo, da je nevarnost plazov še večja. Želja po preživetju je bila večja kot pa želja po razgledih s Popadije in Taljanke. Bo treba priti poleti. Tokrat pa sva se samo obrnila in se z Volušnice spustila nazaj dol v dolino Grbaje.

Dolina Ropojana in izvir Oko Skakavice

Sosednja dolina od Grbaje je dolina Ropojana. Z avtomobilom sva se iz doline Grbaje zapeljala naokoli in v dolino Ropojana. Tako daleč, kolikor se je pač z najino nizko Hondo dalo. Potem sva parkirala avto in se odpravila do jezera na koncu doline Ropojana, ki je hkrati tudi na meji z Albanijo.

Sprehod po dolini Ropojana do jezera Liqeni i Gjeshtarës

Jezero Liqeni i Gjeshtrës naj bi bilo prelepo jezero v Prokletijah. Ampak, ko sva po približno 1,5h lahkotne hoje prišla do obale jezera, sva razočarano ugotovila, da jezera ni (več). Je pa postanek tam popestril snežni plaz, ki se je ravno takrat sprožil v gorah nad “jezerom”. Midva sva bila na srečo dovolj daleč, da naju ni ogrožal. Sva pa lahko z varne razdalje opazovala moč narave in bila vesela odločitve na Volušnici, da ne nadaljujeva poti. Čisto lahko bi se skupaj z vso gmoto snega tam dol kotalila tudi midva. Lahko rečem, da brez jezera na koncu tale pot ni niti približno tako lepa in zanimiva, kot je pot po dolini Grbaje. Preden se odpravite sem, torej preverite, če jezero Liqeni i Gjeshtrës je ali ne. Poleti, ko se sneg v gorah stopi oz. jeseni, ko je več dežja, je menda tam nekaj več vode.

Izvir Oko Skakavice

Na poti po dolini Ropojana sva opazila smerokaz za Oko Skakavice in pripis “5 min”. Ok, 5 minut s poti pa lahko greva, sva si mislila in se podala za smerokazom. Nisva vedela, kaj je to Oko Skakavice in kaj naju čaka na koncu. No, izkazalo se je, da je bilo teh 5 minut hoje več kot vrednih. Namreč Oko Skakavice je izvir, kristalno čist izvir potočka. Voda prihaja iz velike luknje v tleh, sprva tvori manjše jezero noro zelene in transparentne barve, potem pa se zliva dol po strugi v obliki potoka oz. manjše rečice. Če greste v dolino Ropojana, si tole vsekakor oglejte. Na Google najdete to pod imenom “The Eye of a Grasshopper”. Midva sva z avtom prišla približno 10 minut stran. Če imate malo višji avto, pa boste lahko prišli še bližje, torej bo hoje do izvira še manj.

Možnosti za pohodništvo v Črni gori, v Prokletijah je še ogromno. Midva žal zaradi snega nisva mogla realizirati vsega, kar sva si želela, zato res priporočava, da se tja odpravite v višku poletja, ko bo večino snega že pobralo. In bodite previdni, saj so razmere v gorah nepredvidljive, informacij o Prokletijah pa je malo. Srečno pot!