Načrt potovanja: Turčija z avtomobilom

99

Turčija je država na stiku Evrope in Azije – ravno prav eksotična, da je zanimiva, a hkrati še dovolj “evropska”, razvita, da ne predstavlja hudega izziva za potovanje. Poleg tega pa je relativno blizu in če imamo vsaj 2 tedna, je že smiselno razmišljati o potovanje v Turčijo z avtomobilom. Vožnja do tja sicer malo traja, ampak svoboda, ko imaš svoj avto in se lahko odpelješ kamorkoli, po možnosti še divje kampiraš, odtehta to vožnjo. Tule je torej najin načrt potovanja: Turčija z avtomobilom. Na pot sva se odpravila v sredini septembra, s svojim avtom, najino Toyoto, v kateri sva tudi spala tekom celega potovanja.

Še opomba: največje turško mesto je Istanbul – to je mednarodno oz. turško ime, slovenščina pa ima za to mesto svoje ime: Carigrad. V prispevku se bom trudila uporabljati slovensko ime, vsake toliko pa verjetno tudi mednarodno. Le toliko, da veste, da gre za isto mesto z dvemi imeni.

Načrt potovanja: Turčija z avtomobilom

1. dan: Ljubljana – Felix Romuliana – Belogradčik

Za prvi dan potovanja sva si zadala predvsem veliko vožnje. Od doma sva se odpravila na vse zgodaj zjutraj in počasi “požirala” kilometre. Najprej sva vstopila na Hrvaško, kjer sva takoj za mejo napolnila rezervoar z dieslom (takrat je bil na Hrvaškem občutno cenejši kot pri nas). Potem sva prevozila celo Hrvaško, tankala še enkrat pred mejo s Srbijo (ki je imela noro visoke cene goriv), potem pa zapustila EU in vstopila v Srbijo. Pozno popoldan sva prispela do Felix Romuliana, velikega rimskega arheološkega najdbišča na vzhodu Srbije (blizu kraja Zaječar), in si ga pogledala. Zvečer sva prečkala mejo in vstopila v Bolgarijo. Nazaj v EU in v nov časovni pas. Na divje sva prespala v bližini kraja Belogradčik.

Prevožena razdalja: 800km
Prenočišče: pred vhodom v jamo Magurata (v avtu)

2. dan: Belogradčik – Carigrad

Takoj naslednje jutro sva si pogledala eno večjih znamenitosti Bolgarije: Belogradčik, rdečkaste skale nenavadnih oblik, potem pa je sledila dolga vožnja proti Turčiji. Prestop meje nama je pobral približno 2h. Takoj za mejo sva spet dotočila gorivo, najcenejše od dosedanjih držav. Sledilo je še približno 3h vožnje. Zvečer, ravno v času sončnega zahoda sva prispela v Carigrad/Istanbul. Nastanila sva se v manjšem hotelu na azijski strani mesta.

Prevožena razdalja: 850km
Prenočišče: Petra Hotel Tuzla, 40 EUR na noč

3. – 5. dan: Carigrad

Tule vmes sva midva zbolela in ostala v Carigradu še 3 dni. Ne da bi ga raziskovala, ampak da sva počivala. Če bo kdo sledil temu načrtu potovanja, pa naj te tri dni izkoristi za ogled mesta na dveh celinah – Carigrada po slovensko oz. Istanbula. Prekrasno mesto, sončni zahodi ob morju so najlepši. Midva sva sam Istanbul že obiskala prej in ga tudi opisala na blogu tukaj.

Prevožena razdalja: 0km
Prenočišče: Petra Hotel Tuzla, 40 EUR na noč

6. dan: Carigrad – pisani hribi Nalihan (Nallıhan Gökkuşağı Tepeleri)

Končno je bil čas za slovo od Carigrada. Zjutraj sva uredila še najnujnejše: menjavo denarja, nakup hrane ter cestninsko nalepko HGS. Potem pa vožnja ven iz mesta, na podeželje. Ki pa naju je navdušilo. Hribovito, borovi gozdovi, potem ogromno poljedelstva … vmes je bila še ena “glasbena cesta” (če pelješ s primerno hitrostjo po črtah ob robu ceste, se sliši kot ena Mozartova skladba). Popoldan sva prišla do pisanih hribov Nalihan in se tam vkampirala. Če bi bila malo bolj zdrava, bi tudi zletla na kakšnega, tako pa sva jih opazovala le od spodaj.

Prevožena razdalja: 280km
Prenočišče: pod temi pisanimi hribi v avtu (zaradi neprijetnih nočnih obiskovalcev tega prenočišča ne priporočava!)

7. dan: pisani hribi – slano jezero Tuz – Kapadokija

Noč ni bila ravno mirna, saj so neki moški hodili okoli avtomobila, svetili notri in naju opazovali … Zjutraj pa sva za to, da sva sploh prišla nazaj na glavno cesto, morala še pomagati dvema turistoma, ki sta se zataknila v blatu na poti. Pisani hribi so vseeno lepi, a morda ne za prenočevanje. Sledila je vožnja mimo Ankare, glavnega mesta Turčije. Ankara je ogromna! Po prebivalstvu je sicer precej manjša od Carigrada, a po površini ga močno prekaša.

Pri Ankari sva se usmerila proti jugu. Prvi postanek je bilo ogromno slano jezero Tuz. V tem delu leta je bilo suho, kar pomeni, da je bilo vse skupaj ena ogromna bela ravnina. Lepo, zanimivo. A midva sva že doživela recimo Salar de Uyuni (največje slano jezero na svetu, ki se nahaja v Boliviji) in še druga slana jezera v Čilu in Argentini, zato nama morda tole ni bil tak presežek in sva relativno hitro nadaljevala pot dalje proti Kapadokiji. Ravno v času sončnega zahoda sva prispela do t.i. Rose Valley v Kapadokiji.

Prevožena razdalja: 430km
Prenočišče: nad Rose Valley v avtu

8. dan: Kapadokija

Dan sva začela z opazovanjem balonov nad Rose Valley. Bilo je prekrasno! Ko imaš iz postelje v avtu tak razgled. In potem ješ zajtrk s takim razgledom. Jap, to je nepozabno. Ko se je zares zdanilo, sva se odpravila na raziskovanje Kapadokije. Namreč, Kapadokija je več kot le sončni vzhod z baloni. Tu so bila starodavna naselja, vklesana v mehko kamnino. Začela sva z ogledom muzeja na prostem Zelve, potem v sosednjo dolino – Pasabag (dolino menihov, Monks Valley), kjer sva že videla prve tipične kapadokijske “dimnike” (ozke in visoke kamnite strukture). Popoldan sva nadaljevala z ogledi: dolina mečev (Sword Valley) in na koncu še sprehod skozi Rose Valley. Prenočiti pa sva šla nad Love Valley.

Prevožena razdalja: 30km
Prenočišče: nad Love Valley v avtu

9. dan: Kapadokija – Sultanhani – krater Meke – Uckuyu

Še eno jutro z razgledom na balone nad Kapadokijo. Parkirišča nad Love Valley so bolj obljudena zjutraj in nama je bilo morda zato malo manj všeč (več hrupa, več ljudi), razgledi pa so vseeno lepi. Po zajtrku sva se odpravila v samo dolino Love Valley, kjer naj bi bili najlepši dimniki. Sledil je oglede še malo manj poznane doline Gorkundere. Ker sva si res želela videti lepe jamske cerkve, sva šla še v muzej na prostem v Goreme, potem pa le odrinila iz Kapadokije.

Opoldne sva se ustavila v kraju Sultanhani in si pogledala eno večjih postojank (karavanseraj) na Svilni poti v Turčiji, ter si privoščila tipično turško in zelo lokalno kosilo. Nadaljevala sva vožnjo po turškem podeželju, mimo nasadov, revnih vasic, begunjskih taborišč, ki ti zlomijo srce, pa potem mimo prestižnih hotelov in ogromne sončne elektrarne. Želja je bila prespati pri vulkanskem kraterju Meke, vendar nama okolica ni odgovarjala (umazano, preveč izpostavljeno). Zato sva vožnjo še malo podaljšala in se vzpela pod drug vulkan ter prespala pri ruševinah zgodnjekrščanskega mesta Uckuyu.

Prevožena razdalja: 300km
Prenočišče: Uckuyu, v avtu

10. dan: Uckuyu – Side

Prespala sva na prekrasnem kraju, pod vrhom hriba in z razgledom na neskončno ravnino spodaj. Zjutraj sva si ogleda ruševine mesta in cerkve, ki naj bi jo ustanovil apostol Pavel. Potem pa sva se odpravila spet čez drn in strn proti južni obali Turčije. Spet sva vozila mimo številnih nasadov (recimo ogromno je bilo jabolk), revnih vasic, begunjskih taborišč in potem čez konkretne hribe (dvignila sva se tudi nad 2000m) in se na koncu spustila v kraj Side ob morju. Najprej sva šla na zasluženo kosilo (nekaj tipično turškega), potem pa na plažo in v morje! Užitek! Zvečer sva se srečala s Slovenko, ki je ravno živela in delala v Turčiji in smo skupaj preživeli prijeten večer.

Prevožena razdalja: 290km
Prenočišče: Side, pri prijazni Slovenki Klari

11. dan: Side – Geyikbayiri – Beldibi

Zjutraj sva zapustila Side in se odpeljala mimo Antalye proti goram. V bližini kraja Geyikbayırı so namreč zanimivi kanjoni in odlična plezališča (znana kot Olympos Rock). Cel dan sva preživela tam, malo plezala, malo pa uživala v prijetni temperaturi ob rečici in skupaj z domačini pekla na žaru. Zvečer sva se odpravila nazaj proti obali in prespala v kampu na jugu kraja Beldibi.

Prevožena razdalja: 140km
Prenočišče: kamp ob morju (T.C Kültür ve Turizm Bakanlığı Çifteçeşmeler Halk Plajı), 7 EUR

12. dan: Beldibi – Demre – Pamukkale

Po jutranjem kopanju sva se odpravila proti Demre, kraju, ki je znan kot Miklavževo mesto. Tu naj bi namreč svetnik sv. Miklavž deloval. Ogledala sva si cerkev, kjer je bil tudi pokopan (dokler niso med križarskimi vojnami njegovih posmrtnih ostankov odnesli v Italijo). Sam kraj nama je deloval precej turistično (veliko je bilo Rusov), tako da se nisva zadržala predolgo. Odpeljala sva se malo nazaj, kjer sva prej ob cesti videla nekaj prekrasnih zalivčkov. Ustavila sva se pri enem in uživala v najlepši plaži v Turčiji (Turnuc Koyu). Bel prod in turkizna voda. Pa majhen zalivček samo za naju. Antalya se proti temu lahko skrije.

Popoldan sva se odpeljala spet v notranjost, proti severu, proti Pamukkalam. Na poti sva naredila še nekaj postankov za razne nakupe, potem pa že kar pozno zvečer prispela v Pamukkale.

Prevožena razdalja: 400km
Prenočišče: parkirišče pred Pamukkalami, v avtu

13. dan: Pamukkale – Afrodisias – kanjon Tasyaran

Zjutraj sva takoj, ko se je dalo, šla na ogled Pamukkal, ki so sicer precej turistične. Na ta način sva se nekako izognila gneči. Edino malo sva imela nesreče z vremenom. V oblačnem namreč voda v naravnih bazenčkih ni tako turkizne barve. Nič zato, Pamukkale so vseeno prekrasne. Sledila je spet vožnja čez drn in strn, čez hribe do arheološkega najdišča Afrodisias, ki naju je navdušil. Izredno lepo ohranjene rimske izkopanine, pa res malo turistov. Dobra izbira :). Popoldan sva se odpeljala še dalje proti severu, do kanjona Tasyaran. Zelo lepe in zanimive oblike, ki jih je voda izdolbla v skalo. Edino voda v tem delu leta ni bilo kaj dosti.

Prevožena razdalja: 300km
Prenočišče: piknik prostor ob kanjonu Tasyaran, v avtu

14. dan: kanjon Tasyaran – Assos – Dardanele

Dan za precej vožnje. Zjutraj sva se poslovila od res prijetnega piknik prostora nad kanjonom, potem pa se odpeljala proti zahodu, proti Egejskemu morju. Vmes sva se seveda ustavljala po nakupih (stojnice s svežim kruhom ter sadjem in zelenjavo so bile res mikavne). Ko sva prispela v bližino Assosa, sva se najprej šla kopat na bližnjo plažo, potem pa tik pred sončnim zahodom vstopila v antično grško mesto Assos. Še enkrat sva bila navdušena. Sicer majhna zadeva, ampak lepo ohranjena in ne preveč turistična. Prespala sva ob morju, ob vstopu v ožino Dardanele, blizu bunkerjev iz 1. svetovne vojne.

Prevožena razdalja: 460km
Prenočišče: v bližini Sigeion Antik Şehri, v avtu

15. dan: Dardanele – Canakkale – bojna polja Galipoli – samostan sv. Atanazija

To je bil najin zadnji dan v Turčiji. Namenila sva ga ogledom bojnih polj iz 1. svetovne vojne. Že kraj, kjer sva prespala je imel bunkerje in topove iz prve svetovne vojne. Po kratkem postanku v kraju Canakkale, kjer sva si pogledala Trojanskega konja, sva se vkrcala na trajekt in prispela nazaj v Evropo. Tam pa sva si šla pogledat različne ostanke, spomenike, nagrobnike itd, ki spominjajo na hude bitke v 1. svetovni vojni (bojevali so se Turki proti Francozom in Britancem – skupaj z njimi pa Indijci, Avstralci, Novozelandci). Popoldan sva zapustila Turčijo. Ni šlo zlahka 🙂 Na meji sva tokrat porabila kar 3h, vmes je začelo grozljivo deževati … a sva vseeno uspela pripeljati še malo v notranjost Bolgarije. Prespala sva v bližini samostana sv. Atanazija blizu kraja Zlatna Livada.

Prevožena razdalja: 410km
Prenočišče: pred samostanom sv. Atanazija, Zlatna Livada v avtu

16. dan: samostan sv. Atanazija – samostan Rila – Niš

Bil je mrzel in deževen dan. Res deževen. Nekateri deli Bolgarije so bili poplavljeni, nekateri zasneženi. Nekako sva zvozila vse luknjaste ceste in slabe vremenske razmere in prispela do samostana Rila, južno od Sofije. Ogledala sva si ta zelo lep in za Bolgarijo izredno pomemben samostan (več o njem na blogu), se malo pogrela v bližnji restavraciji, potem pa nadaljevala pot proti domu. Ta dan sva prišla do okolice Niša in prespala v bližnji vasi.

Prevožena razdalja: 600km
Prenočišče: pred cerkvijo v vasi Deligrad, v avtu

17. dan: Niš – Ljubljana

Ta dan se nisva nič kaj dosti ustavljala. Bilo je hladno in deževno in sva se odpeljala direktno proti domu. Seveda z obveznim postankom za tankanje na Hrvaškem, ki je imela spet poceni gorivo.

Prevožena razdalja: 730km

Stroški potovanja v Turčijo z lastnim avtomobilom

Turčija je do nedavnega veljala za zelo poceni destinacijo, v zadnjih letih pa so se cene kar dvignile. Vstopnine so recimo precej drage, hrana v večjih trgovinah in restavracijah v turističnih krajih je primerljivih cen, kot pri nas. Lokalne restavracije in lokalne tržnice pa imajo nižje cene. Gorivo je na srečo precej cenejše (bilo je okoli 1 EUR/L – september 2025). Midva sva največ denarja prihranila pri prenočiščih, saj sva večinoma spala brezplačno – kot ste verjetno opazili tekom branja tega načrta potovanja.

Tole so torej najini stroški potovanja v Turčijo z lastnim avtomobilom:

• Pot do Turčije: 530 EUR (cestnine in gorivo do Carigrada in od Canakkal nazaj)
• Cestnine, mostnine, trajekti po Turčiji: 43 EUR
• Gorivo za približno 3000km po Turčiji: 350 EUR
• Nastanitve: 207 EUR (deloma nama je zavarovalnica Coris to povrnila)
• Hrana: 180 EUR
• Vstopnine:  15 EUR (tole ni realen strošek za ostale popotnike; midva sva kot blogerja večinoma dobila brezplačno vstopnino po celi Turčiji)

Skupaj sva za približno 2-tedensko potovanje po Turčiji z lastnim avtomobilom in prevoženimi okoli 5000 km (do tja in nazaj) dala 1300 EUR. To je strošek za dve osebi (številke so zaokrožene). Na osebo to torej pride okoli 650 EUR. To pa sploh ni tako drago, kajne? Če imate možnost in seveda željo divjega kampiranja v Turčiji, je to odlična priložnost. Povsod sva se počutila varno (razen pri tistih pisanih hribih), prostora je dovolj in tudi Turki dosti potujejo na tak način – torej v avtodomih, kombijih ali s šotori in divje kampirajo. Verjetno le vračunajte dodatnih 100 EUR po osebi za vstopnine, ki sva jih midva imela večinoma zastonj. Drugače pa je Turčija zanimiva država in ponuja veliko več kot le resorte na južni obali. Splača se jo raziskati.