King’s Canyon – Rim walk, rajski vrt in dingo

59

King’s Canyon ali kraljevi kanjon (soteska) po slovensko je še ena znamenitost rdečega centra Avstralije. Nahaja se nedaleč od Uluruja (ok, to je relativno, kaj je tu blizu in daleč) in gre za kanjon v rdečem peščenjaku. Še ena prekrasna naravna stvaritev, ki jo toplo priporočava za ogled v centru Avstralije. Saj kanjon je lep in zanimiv, ampak najlepši je bil pa “Garden of Eden” – rajski vrt sredi kanjona. To, ali pa dingo, ki naju je ponoči obiskal v kampu 🙂 Razložim vse v nadaljevanju. Torej, kje je King’s Canyon, kaj je Rim Walk, kako do Garden of Eden in najino srečanje z dingom.

King’s Canyon – kanjon sredi Avstralije

Koristne informacije o King’s Canyon

1.) Lokacija

King’s Canyon je od Uluruja oddaljen približno 320km oz. 3,5h vožnje. Od Alice Springs pa tudi 330km (3,5h vožnje), če imate terenca sicer pa je treba precej naokoli in se nabere kar za 5h vožnje oz. 440km. Če povzamem torej, je King’s Canyon sredi ničesar. Sredi avstralske rdeče puščave.

2.) Nastanitev

Najbližje naselje je Petermann in tam je manjši kamp, trgovina, restavracija, bencinska črpalka in še nekaj nastanitev. Vse skupaj je bistveno manjše kot podoben kraj blizu Uluruja. Midva sva spala v kampu, ki je imel tudi bazen, skupne kuhinje, lepa stranišča, brezplačen internet … vse je bilo zelo lepo urejeno. V bližini je tudi bar, od koder je čudovit razgled na rdeče stene kanjona, ki sploh v večerni svetlobi (sončni zahod) res rdeče žarijo. V bližini so tudi Light Towers – neka umetniška instalacija z lučmi, ki se ponoči prižgejo. Podobno kot Field of Light pred Ulurujem, le da je precej manjše, cena pa je podobna.

3.) Vstopnina v King’s Canyon

King’s Canyon spada v Watarrka National Park. Za vstop v park je potrebno plačati vstopnino preko spleta (povezava je tule), vendar načeloma nihče ne pregleduje. Na vhodu je samo tabla, da si moraš to urediti. Verjetno so kakšne naključne kontrole, a midva nisva srečala nobene.

4.) Vreme v King’s Canyon

Tako kot v okolici Uluruja, je tudi tu poletje (december – marec) zelo vroče, zima pa znosna oz. prijetna. Midva sva bila tu v novembru, ko so bili dnevi že lahko zelo vroči in takrat so nas posebaj opozarjali na nevarnost vročinskega udara, dehidracije, močnih sončnih opeklin itd. Sploh če greš hodit po King’s Canyon Rim Walk (najdaljši sprehod tu), moraš res nujno imeti pokrivalo za glavo, dovolj pijače (navodilo je 1L na osebo na uro hoje). Pitna voda je na voljo na izhodišču za ta pohod, v samem kanjonu pa ne.

Rim walk – pohod po robu King’s Canyon

Najbolj zanimiv izmed pohodov okoli King’s Canyona je gotovo Rim walk – sprehod po robu kanjona. Pa brez skrbi, ni nič nevarno ali prepadno. Gre za krožno pot, ki je dolga približno 6km in nama je vzela približno 2,5h.

Ob poti je tudi nekaj tabel z napisi in razlagami. Nama je bilo najbolj zanimivo dejstvo, da je bil tu nekoč pesek in ta pesek je potem nekako zamrznil in se spremenil v peščenjak. Zakaj rečem zamrznil? Ker so še vedno vidni “valčki” kot so na dnu reke ali pa morja. Spet drugje pa so skale oblikovane zelo kupčkasto, kar naj bi nakazovalo na dejstvo, da so bile tu sipine. Fascinantno!

Najlepši del celega pohoda je gotovo Garden of Eden (rajski vrt), ki je opisan spodaj. Na nekaj točkah nas pot pripelje precej blizu roba kanjona, kjer so stene visoke okoli 100m. Tu ni nobene ograje, tako da velja previdnost. Če vas je strah višine, pač ne hodite blizu roba. Pot je dovolj široka, da se mu z lahkoto izognete. Za dovolj pogumne pa se tudi tu odprejo prekrasni razgledi.

Omeniti velja, da to pot zaprejo ob 9h zjutraj na dneve, ko je najvišja dnevna temperatura napovedana za 36°C ali več. In tudi sicer se splača it dovolj zgodaj zjutraj. Temperature so prijetne, manj je ljudi in večja možnost je, da vidite kakšno žival – tu se namreč da videti tudi avstralske divje pse – dingo.

Garden of Eden – rajski vrt

Pot naju je peljala preko enega potočka in tam sva videla tablo, napis za Garden of Eden. Potrebno se je bilo malo spustiti (po lesenih stopnicah), ampak se nama je zdelo zanimivo. In, ko sva prišla dol, sva bila še kako hvaležna, da sva se odpravila sem. Garden of Eden v prevodu pomeni rajski vrt in tisto, kar je bilo pred nama je bilo res rajsko. Senca, pred nama pa tolmun z vodo (waterhole), okoli zelenje, drevesa, v njih pa ptički, ki so prekrasno prepevali. Bila sva sama in sva samo sedela in poslušala. Prekrasno in res rajsko! Ta Garden of Eden je sveti kraj za Aboridžine, zato je kopanje v vodi prepovedano. A za to res ni potrebe. Usedite se na rob tolmuna, zaprite oči in uživajte v ptičjem koncertu.

Dingo

Sedaj pa še par besed o avstralskem divjem psu, imenovanem dingo. Gre za svojo vrsto psa oz. volka, ki živi le v središču Avstralije. So svetlo rjave barve in se idealno zlijejo z okolico, zato jih ni lahko videti. Najboljše možnosti, da pa jih vseeno srečate, pa so ravno tu v King’s Canyon. V kampu sva dobila letak z navodili, kako se dingu izogniti, kaj narediti, če ga srečamo ipd. Naju pa je zanimalo ravno nasprotno: kako oz. kje se da videti dinga. Povedali so nama, da itak radi hodijo po kampu in iščejo hrano. Zvečer, pred sončnim zahodom sva šla malo naokoli po obrobju kampa, a brez uspeha. Nobenega dinga nisva videla.

Zvečer sva se umaknila (pred komarji) v šotor in tam za mrežo gledala film. In kar naenkrat priteče nekaj velikega pred najin šotor! Dingo! Lovil je enega zajčka (ki jih je sicer polno po kampu). Obris se je jasno videl: malo večji pes, z malo bolj čokato glavo. Seveda sva se začela premikati, da bi ga bolje videla. Ampak spalne vreče šumijo in so dinga prestrašile. Tako, da žal, fotografije nimava, sva ga pa videla!

Med opozorili glede dinga v kampu je bilo večkrat poudarjeno, da nikakor ne smeš pustiti hrane zunaj, da moraš smeti umakniti na varno, saj je to točno tisto, kar dinge najbolj privlači. Hkrati pa imajo menda izredno gibljiva zapestja in so zelo spretni pri odpiranju smetnjakov. No in ponoči je po kampu kar precej ropotalo okoli smetnjakov, dingi pa so tulili oz. bevskali. Podobno kot psi oz. volkovi se oglašajo. A če naju je bilo strah, se sprašujete? Nikakor. Navdušena sva bila, da sva lahko to doživela. Midva sva se počutila čisto varno v svojem šotoru (ok, je pa res, da sva čevlje pospravila v šotor – za vsak slučaj, da ne bi kakšen dingo dobil ideje za malico iz Adidask) in sva z veseljem poslušala zvoke narave okoli sebe.