Svetovnega dneva mladih v Sydneyu je konec, a do našega leta domov sta še 2 prosta dneva. Ker naju je že v Wollongongu zeblo, se nama je zdelo edino logično, da greva nekam na toplo, na plažo, kjer se bova v oceanu lahko kopala. Avstralija je vendarle znana po svojih neskončnih plažah. Najina gostitelja sta nama predlagala Surfer’s Paradise, obmorsko mesto približno 950km severno od Sydneya in 100km južno od Brisbane-a.
Surfer’s Paradise: neskončna peščena plaža
Surfer’s Paradise pozimi (julija)
V Sydneyu sva spakirala svoje stvari, se poslovila od sopotnikov, jim povedala, da se vidimo čez 2 dni na letalu proti Evropi in odletela na sever, na toplo! 🙂 No, ja … tako hudo toplo tudi ni bilo 🙂 Na plaži sva bila sama, zraven pa so plapolale rdeče zastavice, kar pomeni, da so valovi previsoki ali tok premočan za plavanje. V daljavi nekje sva videla sicer nekaj surfarjev, ostalo pa je zgledalo kot izumrlo.
A midva se nisva dala: sva v Avstraliji in plažo ter sonce je treba izkoristiti. Oblečena sva se grela na mivki, se sprehajala gor in dol po plaži, malo namočila noge, šla na sladoled … Ko se je dan začel prevešati v večer, sva vedela, da je skrajni čas, da sprobava Tihi ocean. Oblekla sva kopalke in previdno zakorakala v vodo … Mrzla! In valovi so veliki! Seveda nisva šla daleč, saj so naju vsi svarili, kako nevaren je lahko ocean. A pri tako velikih valovih niti ni treba daleč, da se lahko mečeš vanje. In potem se je uživanje začelo: skok čez val, skok v val, malo čofotanja po plitvini in ponovi vajo. Ko sva se vode naužila pa je sledilo postavljanje gradu iz mivke na obali in obvezni fotošuting na kičasto lepi plaži.
Napeta pot domov – bova sploh ujela letalo za v Evropo?
Zamuda notranjega leta
Prehitro sta minila ta dva dneva in že je bilo treba nazaj. Najprej sva imela notranji let Surfer’s Paradise – Syney Domestic Airport, čigar pristanek je bil točno 2 uri pred najinim naslednjim letom proti Evropi. Ja, “dobro” sva si tole splanirala, ni kaj. Let proti Sydneyu je malo zamujal, dobrih 15 minut … ampak to še lahko nadoknadimo. Ravno, ko smo se začeli spuščati proti Syneyu pa nas ujamejo turbulence! Naslednjih 15 minut nas je hudo premetavalo, tako da smo se morali vrniti na prvotno višino. Pilot je ponovno poskušal pristati, nama pa je vedno hitreje utripalo srce: “Ali bova sploh ujela najino letalo za domov?” V tretjem poskusu smo pristali, midva sva kar padla ven z letala in tekla po prtljago. Seveda, kot zakleto je bila Rokova potovalka zadnja, ki je prišla z letala. Med čakanjem sem si pripravila točno vsoto denarja, ki ga bova potrebovala za karto za vlak do Sydney International Airport.
Katarina pravi, da bo ostala kar na plaži in gre več nazaj.
Tek po letališču
Tole je zgledalo nekako takole: jaz pritečem do okenčka za prodajo kart in vzkliknem: “Dve študentski karti, prosim,” vržem prej pripravljene kovance in tečem dalje. Za mano je prišel Rok pobral karte, ki jih je gospa v tem času naprintala in tekel proti postaji za vlak, ki nama je seveda odpeljal pred nosom! Ok, počakava naslednjega, itak vozijo na 5 minut. Končno sva bila na pravem letališču, sedaj pa je bilo treba najti samo še okence za check-in. In seveda je bilo okence za najin let čisto na koncu terminala 🙂 A nama je uspelo! Oddala sva prtljago in si oddahnila, najini sopotniki pa so naju z aplavzom pričakali pred izhodom proti našemu “gate-u”.
Za slovo od Avstralije
Problemi na security checku
A najinih prigod še ni konec: najprej sva šla v McDonald’s nekaj pojest in ker se je spet mudilo, sem svoj sladoled jedla po poti do letala. Vmes pa je še “security check”. To je tista kontrola, ko greš skozi neke vrste rentgen, ki piska, če imaš kaj kovinskega na sebi. No, kovine nisva imela, sem pa imela celo plastenko vode v nahrbtniku, kar tudi ni dovoljeno in so mi jo že skoraj vrgli proč, ampak … Voda je bila v Fiji plastenki, taki lepi štiri-oglati plastenki s palmami in napisom Fiji. Te plastenke pa že ne dam! In se je Rok žrtvoval in na eks popil pol litra vode, da je meni ostala plastenka. Preden so še mene spustili skozi kontrolo, sem morala pojesti svoj sladoled do konca, ker mi ga tudi niso dovolili nesti čez: tako sem stala poleg tistih vrat in jedla svoj McSundae 🙂
Na letalu nazaj-grede pa sva nazdravila z Bacardi Colo in mangovim sokom na najina naslednja potovanja
Sledilo je še vkrcanje na letalo in naša pot proti Evropi se je začela. Bilo je razburljivo, a se nama je izšlo vse srečno. Za drugič pa veva, da si morava vzeti več časa med leti
