Oman je zelo sušna dežela in večina pokrajine je skalnate, suhe, brez kaj dosti zelenja. Vsake toliko pa se vmes najde kakšen »wadi«, ki zadržuje vodo in tam je pokrajina nekoliko bolj zelena. Wadi je rečna soteska z izredno visokimi klifi (lahko bi rekli tudi kanjon), kjer občasno (ob deževjih) teče reka. Wadi Shab je eden izmed bolj poznanih takih sotesk v Omanu in tudi eden izmed lepših, saj ima ves čas vsaj malo vode in kar nekaj zelenja. Nahaja se približno 150km jugovzhodno od glavnega mesta Muškat in je odličen za popoldanski sprehod, ko se temperature spustijo že na znosnih 35°C :). No, v Wadi Shabu, je dejansko še malo hladneje, ker zaradi visokih sten sonce ne sije direktno notri.
Wadi Shab: visoki klifi in zeleno dno soteske
Midva sva pred obiskom Wadi Shab-a nekoliko omahovala, saj je menda zelo turističen – to pa je nekaj, česar ne marava preveč. A ker sva slišala toliko pohval, sva se odločila vseeno iti. In res nama ni bilo žal, saj je bilo res lepo, pa tudi turistov skorajda ni bilo.
Kako do Wadi Shab-a?
Wadi Shab je dobro označen na avtocesti Muškat – Sur in je takoj za izvozom. Tam je tudi parkirišče, kjer je treba pustiti avto in naprej se gre peš. A najprej plačaš 1 rial po osebi (2,5€), da te domačini s čolnom prepeljejo preko reke na drugo stran vadija, kjer se peš potka dejansko začne. Tudi ta je dobro označena, na delih celo betonirana, kar je malo škoda, ampak gotovo poskrbi za lažjo hojo po skalah.
Sprehod v Wadi Shab
Takoj na začetku vadija je Rok našel mini nasad banan. Čeprav so bile še čisto majhne in temno zelene, se ni mogel upreti in je utrgal eno z izgovorom: »To so omanske banane, verjetno je to taka majhna in zelena sorta.« Nekaj je gotovo, banana je bila še daleč od zrele in užitne 🙂
A bi banano? 🙂
Naprej sva hodila ob vodi, ki ima trenutno izredno nizek vodostaj – je bolj potoček z občasnimi tolmuni, ampak med deževjem pa se le-ta menda dvigne za 10m (vsaj tako nama je razložil nek domačin).
Kopanje na koncu Wadi Shaba
Po 45 minutah hoje sva prišla do malo večjega tolmunčka, ki je izhodišče za ogled jame in slapu malo višje. Pot se tu zaključi in, če želimo do te čudovite jame, je treba naprej po vodi. Malo je bilo treba plavati, malo se je dalo hoditi po plitki reki … Po parih minutah sva prišla do konca – vsaj tako je zgledo. A ker naju je malo prej domačin podučil, sva vedela, kaj morava iskati: razpoko med skalami skozi katero se da plavati. Prostora je ravno za glavo nad vodo, pod vodo pa se skale razmaknejo, tako da zamahovanje z rokami ni problematično. Dobro, da je ta razpoka relativno kratka, le nekih 10m, saj je mene kar stiskalo od utesnjenosti. Ampak se res splača preplavati na drugo stran. Tam se namreč potem odpre velika jama, v katero pada manjši slap. Rajsko! Res, res, res čudovito. Težko je opisati z besedami, kako lepo je bilo notri. Pa tudi fotografij nimava posebno lepih, ker seveda fotoaparat ni vodoodporen, najina (stara) GoPro kamera pa ne zna tako lepo slikati. Boste morali verjeti na besedo, da je res čudovita jama in jo obiskati sami, ko boste potovali po Omanu.
