Tirana s “šefico” IAESTE Albania

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Spet sem uporabila svoja poznanstva preko IAESTE in se tokrat srečala z nacionalno sekretarko IAESTE Albania, Edliro. Ker sva midva zamujala (kot vedno), ona pa je imela popoldne izpit, smo se dobili v glavnem mestu Albanije (Tirana) in skupaj preživeli le eno popoldne. Ampak Edlira se je potrudila in ga naredila izredno zanimivega. Predstavila nama je albansko zgodovino in kulturo. Tirana pa se je izkazala za super “skulirano” mesto.

Mozaik na pročelju Muzeja narodne zgodovine

Mozaik na pročelju Muzeja narodne zgodovine

Ogledi v Tirani

Muzej narodne zgodovine

Najprej smo šli v Muzej narodne zgodovine, to je stavba s tistim znanim mozaikom, ki ga vidiš, če v GoogleMaps vtipkaš Tirana. Mozaik prikazuje zgodbo o razvoju albanskega naroda od Ilirov do danes. Načeloma nisva ravno ljubitelja muzejev, ker nama hitro postane dolgčas. Ampak Edlira pozna albansko zgodovino v nulo in je naredila ogled izredno zanimiv. Tukaj bom napisala kratek povzetek vsega kar sva slišala, če koga ne zanima, naj pregleda samo slike 🙂

večerno sonce sije med drevesi v parku v tirani

Sprehod po Tirani

Zgodovina Albanije

Tole je kar sva si najbolj zapomnila: področje današnje Albanije je bilo poseljeno že v kameni dobi. Potem so sem prišli Iliri, ki so po nekih teorijah predniki Starih Grkov. Oni naj bi prinesli kulturo in pisavo. Koliko je to res, ne vem, imajo pa veliko templjev, amfiteatrov, kipov, lončenih posod … ki so take, kot so bile tudi v Stari Grčiji. Celo jezik, stara grščina naj bi izvirala iz albanščine (oz. ilirščine)! Kajti prvi zapisi s tega področja so v grških črkah.

Potem v srednjem veku so prišli Turki in zavzeli albanska plemena. Tako kot pri nas, so tudi tam ropali vasi in nabirali mlade fante, ter jih v Turčiji izučili za vojskovanje. Eden izmed takih ujetnikov je bil tudi kasnejši albanski heroj Skanderbeg. Ko je odrasel je postal del turške vojske. Nekoč je njegova četa prišla na albansko ozemlje, da bi ga spet opustošila. A Skanderbeg je zbral skupino vojakov z albanskimi koreninam in se ločil od ostale vojske. V nekaj letih vojn je Skanderbegu uspelo premagati Turke in ustanoviti novo, svojo “državo”. Po njegovi smrti je Albanija spet počasi razpadala na manjše dele, na manjše vladavine in spet so postali del Otomanskega cesarstva.

kip vojaka na konju skanderbega ob veliki albanski zastavi

Skanderbegov spomenik pred muzejem v Tirani

Edlira je povedala, da v Albaniji vsak želi biti svoj gospodar, zato nikoli niso imeli resnega vladarja – vsaj ne za daljši čas. Posledica tega pa je tudi način gradnje hiš v Albaniji: družina si zgradi hišo in okoli visok zid – kot mini grad. No, potem so bili Albanci dolga leta spet pod Otomanskim cesarstvom. Končna in uradna osamosvojitev je prišla šele leta 1912, po pomladi narodov. A niso ostali dolgo samostojni. Prvotna vlada je hitro razpadla in že leta 1914 so potrebovali zunanji nadzor, v obliki nemškega princa Wiliema von Wied-a. A tudi ta ni ostal dolgo, saj ni bil zmožen kontrolirati raznoraznih plemen oz. vladajočih družin, ki so se zavzemale za oblast. Po 1. svetovni vojni so Albanijo zavzeli okoliški narodi in šele po posredovanju ZDA, so Albanijo priznali kot samostojno državo.

V medvojnem obdobju so si albansko oblast kar podajali. Najbolj zanimiv je bil samo oklicani kralj Zog, ki pa ni vladal dolgo, saj je takoj, ko se je začela 2. svetovna vojna s svojo družino pobegnil iz države. Med vojno si je večino današnje Albanije prisvojila Italija. Po vojni pa je Albanija dobila nazaj svoja ozemlja v velikosti in obliki, kot jo poznamo danes. Kar pomeni, da je velik del Albancev ostalo izven države. Danes so albanske manjšine v Makedoniji, Črni Gori in v Srbiji (ta del se je pred leti osamosvojil kot Republika Kosovo).

bunker v albanskih gorah

Bunkerji so postali že pokrajinska značilnost Albanije

Kot v veliko drugih evropskih državah so tudi v Albaniji po vojni oblast prevzeli komunisti. Njihov voditelj je bil Enver Hoxha in se je zgledoval po Stalinu. Ogromno ljudi, ki so jih imeli za politične nasprotnike (npr. izobraženci, duhovniki), je bilo strpanih v koncentracijska taborišča in umorjenih. Hoxha je bil zelo paranoičen; bal se je, da bo kdo napadel Albanijo, zato so državo zaprli, vstop in izstop ni bil mogoč, hkrati pa so po vsej državi zgradili bunkerje za primer bombnih napadov – za vsako družino enega. Bunkerji so še danes vidni praktično na vsakem koraku in so že skoraj simbol Albanije. Leta 1992 pa je tudi albanski komunizem padel in začela se je demokracija, kot jo imajo še danes.

pravoslavna cerkev z zvonikom

Čudovita pravoslavna cerkev v sicer muslimanski Albaniji

Piramida v Tirani

Po tem zelo poučnem ogledu, smo se skupaj sprehodili še po glavni aveniji v mestu, mimo kipa albanskega heroja Skanderbega do piramide, ki so jo otroci komunističnega voditelja Hoxhe postavili zanj – kot neke vrste muzej oz. mavzolej. Ampak zaradi padca komunizma kmalu po njegovi smrti, piramida ni bila dolgo uporabljena kot taka.

betonska piramida v središču Albanije

Skanderbegova piramida

Danes pač stoji tam, počasi razpada, hkrati pa služi za odličen zabaviščni park za staro in mlado. Po piramidi se namreč da prilezti do vrha, od koder je razgled na Tirano, dol pa se potem lahko dričaš po riti 🙂 Zabavno in malo strašljivo!

otroci se igrajo na betonski piramidi v Tirani

Urbani tobogan

Salep in trilece

Dan smo zaključili na sončku in ob pijači. Jaz sem poskusila salep, pijačo iz stebel orhidej, ki je v EU prepovedana (ne zato, ker bi bila nevarna, pač pa zaradi orhideje same, ker je zaščitena). Rok pa je poskusil slaščico trileçe. Nič od tega ni prav tipično albansko, pač pa izvira iz otomanskih časov. Oboje pa je bilo odlično. Za prste obliznit!

 

Komentiraj

Lahkih nog naokrog