Priština in Prizren sta dve večji mesti na Kosovem. Prvo tik ob srbski meji, drugo tik ob albanski meji. In mesti ne bi mogli biti bolj kontrastni! Pa vendar, vsako posebaj je zanimivo in vredno ogleda.
Priština
Priština, ki je bližje srbski meji, je zelo podobna mestom po Srbiji. Pač polna nekih socialističnih stavb, ljudje govorijo oz. razumejo srbsko, minaretov (in mošej) je bolj za vzorec – ravno toliko, da že veš, da si na Kosovem. Ko sva v hostlu vprašala, kaj naj si v Prištini pogledava, nama je receptor odgovoril: »Tu ni nič za videti. So samo razne stavbe, glavno mesto pač. Pojdita raje v Prizren.« No, ampak ni tako hudo. Tudi Priština ima nekaj lepih stvari.
Najbolj poznana stavba Prištine: knjižnica
Narodna univerzitetna knjižnica v Prištini
Najbolj znana je narodna univerzitetna knjižnica Pjetër Bogdani iz 60-tih let. Zanimivo jo naredi fasada, ki omejuje količino direktne svetlobe v stavbi. Za dovoljšnjo svetlost čitalnic v knjižnici tako skrbijo svetlobniki v strehi. Ambient je res prijeten.
Pravoslavna in katoliška cerkev
Na enem vogalu knjižnice so tik pred vojno leta 1999 začeli graditi srbsko pravoslavno cerkev, ki pa je potem zaradi razvoja dogodkov ostala nedokončana.
Nedokončana pravoslavna cerkev v Prištini
Diagonalno na drugi strani knjižnice pa gradijo (po predlogu Američanov) katoliško cerkev, katedralo Mati Terezije. Če morda kdo ne ve: Mati Terezija je bila Albanka, rojena v Makedoniji, njena mama pa izhaja iz mesta Skadar (Shkodër) na severu Albanije. Tako jo imajo za svojo Albanci (vključno s Kosovom) in Makedonci.
Katedrala Mati Terezije v gradnji
Prizren
Prizren na drugi strani države je čisto nekaj drugega. Je mesto z izredno zgodovino – menda je eno najstarejših mest na Balkanu. Skoraj nihče ne govori več srbsko, samo še albansko, najde se kakšen, ki zna italijansko. Minaretov z enim očesom našteješ kar 35! Tudi na arhitekturi se opazi bližino Albanije, saj so hiše grajene v otomanskem stilu: večinoma strehe 4-kapnice in tipični leseni balkoni. Kaj je v Prizrenu za videti? Veliko!
Prizren z otomansko arhitekturo, mošejami in kamnitim mostom
Prizrenski grad
Midva sva ogled začela z vzponom na grad (kalaja). No, dejansko je od gradu ostalo samo še par zidov, je pa razgled na mesto spodaj in okoliške zasnežene hribe čudovit.
Tipična albanska arhitektura hiše in mogočno obzidje zadaj
Molilnica teqe
V mestu sva si pogledala še zapuščeno srbsko cerkev, par mošej od zunaj, star kamniti most in »teqe« molilnico. To je molilnica za posebno vejo islama, imenovano Bektashi. Gre pravzaprav za neko mešanico islama in krščanstva. Pripadniki te sekte tako kot muslimani slavijo Alaha in ne jedo svinjine. Niso pa tako strogi glede pitja alkohola, zakrivanja žensk in postenja tekom Ramadana. Tudi molitev nimajo 5-krat na dan, pač pa le 2x. Njihove molilnice so arhitekturno malo drugačne: brez kupol in minaretov. Hkrati pa je to bolj mistična vera, častijo svoje svetnike, ali pa poganske elemente, kot so gora, sonce itd. Izvor sekte sega v 13. stoletje, ko so razni kleriki iz Turčije prišli na področje današnje Albanije in Kosova in začeli islamsko vero približevati lokalnemu prebivalstvu, tako da so jo malo spremenili. Dandanes ima ta sekta svoj sedež prav v Albaniji.
Molilnica teqe v Prizrenu
Prvič sem slišala za to stvar in mi je res zanimiva! Da kaj takega obstaja tako blizu nas! Pa sem mislila, da poznam Evropo in njeno zgodovino, kulturo in veroizpoved do potankosti. No, vsak dan nekaj novega, kot pravi Mercator 🙂
