Jezero Komani

Jezero Komani in polno naložen trajekt

Plovba po jezeru Komani, umetnem  akumulacijskem jezeru na reki Drin je bila ena najboljših stvari do sedaj! Za ta izlet sva se odločila čisto slučajno. Najin osnovni plan je bil, da bi šla na ta dan hribolazit v naravni park Thethi, a ker je pred kratkim tam snežilo in je cesta še vedno v zelo slabem stanju, sva to idejo opustila. Sosed v kampu nama je priporočil jezero Komani, češ da je res čudovito.

Ko sva lastnike kampa vprašala, če poznajo cesto do Komana (vasi ob jezu) in koliko časa traja vožnja do tja, so nama odgovorili: “To bo pa problem, vajin avto je prenizek za tisto cesto.” A se nisva dala. Naslednje jutro sva vstala že ob 5h in se odpeljala proti 60km oddaljenemu jezu. Prvih 40km je bilo dobre ceste, zadnjih 20km pa se začne mučenje. Luknje, jame, ogromne luže, delo na cesti, nezavarovane brežine …. Vsi domači avtomobili so naju prehitevali! 🙂

Raznolikost: Stanje ceste in razgled

Šlo je počasi, ampak Rok je avto cel in nepoškodovan pripeljal do trajekta ravno ob času za vkrcanje, torej malo pred 9h. Prvi pozdrav je bil: “Ali imata rezervacijo? Verjetno ne bo dovolj prostora se za vajin avto na trajektu.” “Brez skrbi,” sva jih pomirila, “avto bova parkirala tu in šla na trajekt kot potnika.” Ok, 2€ za parkirnino in lahko sva se vkrcala. Izpluli smo s polurno zamudo, ko so pridni sprevodniki uspeli na trajekt naložiti nemogoče število avtomobilov in še eno prikolico. Z nejevero sva opazovala, kako so usmerjali voznike avtomobilov, da so parkirali na centimetre natančno. Na koncu pa so naložili še eno veliko prikolico in to tako, da se loputa na koncu trajekta sploh ni zaprla. 

Vstopna postaja na trejekt
“Kako bomo spravili to prikolico na trajekt?”

 

In končno se je začela najbolj razgledna vožnja s trajektom, kar sem jih kdaj doživela. Jezero Komani se nadaljuje v reko Drin, ki se čez nekaj kilometrov spet razširi v naslednje jezero Fierze. Pot se vije po ozki in dolgi soteski in pogledi se postopoma odpirajo. Za vsakim drugi ovinkom je nova gora, gozd, slap … Nov dih jemajoč pogled. Kljub temu, da je jezero dokaj onesnaženo z raznorazno plastično embalažo, se te umazanije niti ne opazi ob tako čudovitih pogledih na naravo. Vsake toliko sva opazila kakšno hišo gori v hribu. Pa oslička privezanega ob obali, ki je čakal lastnike in njihov tovor, da ga bo odnesel po hribu navzgor. Življenje v teh gorah mora biti verjetno dokaj težko, ampak čudovito.

Obdelava zemlje sredi ničesar 🙂
Ko sva plačala 20€ za obe povratni karti, me je v zelo polomljeni angleščini ogovorila mlada punca. Malo s kretnjami, parimi angleškimi, parimi italijanskimi in večinoma albanskimi besedami, mi je povedala, da sva plačala preveč, ona je dala za 3 osebe za eno smer slabih 10€. Čeprav sva plačala ceno po ceniku, imajo očitno za turiste posebno tarifo. In potem sva se s pomočjo slovarja s to punco pogovarjali še celo pot. Povedala je, da študira v Skadarju (Shkodër) in da se za vikend vrača domov. Sama vožnja od Skadarja do trajekta v Komanu traja z lokalnim avtobusom dobri 2h, vožnja s trajektom traja 3h, potem pa se mora ona še 2h voziti z avtom do svojega doma! Z njo sta potovali še babica in teta, ki sta šli v Skadar po nakupih. Čeprav je bila komunikacija zelo težka in smo večino časa porabile za brskanje po slovarju, je bil pogovor izredno zanimiv in prijeten.

Katarina in njena prijateljica Elona (na sredi)
Roka pa je opazil nek srbski popotnik, ki je s kolesom prepotoval po Albaniji in Makedoniji. Celo mornar z ladje je znal povedati nekaj stavkov v srbščini. S slovenščino se človek res lahko znajde tu! 🙂

Čoln le za domačine

Po pristanku na drugi strani jezu, v vasici Fierze, sva imela le pol ure časa. Tako sva le opazovala, kako so razložili avtomobile in natovorili nove. Osupnilo naju je, kako so se sprevodniki potrudili za vsak avto posebaj. Vozniku so pomagali priti dol s trajekta oz. na trajekt. Gledali so, koliko prostora ima še do ograje, jim mahali z rokami, kako naj zapelje na loputo, da ne bo nasedel itd. 

Priprava poti za nove avtomobile

Vožnja nazaj ni bila nič manj zanimiva, pogledi so bili ob drugačni sončni svetlobi spet čudoviti. Ko sva se že v avtomobilu vračala nazaj proti najinemu kampu, sva na cesti srečala veliko pastirjev, ki so se s svojo živino vračali na domove in pa eno želvo! Ja, srečala sva pravo želvo, ki je prečkala cesto in se vračala proti reki Drin.

Želva na cesti

Ker besede ne morejo pisati lepote, so tu se fotografije s plovbe po jezeru Komani. Za vsakogar, ki se bo potikal po tem delu sveta, je to must see!

Cesta nad prepadom
Slapovi na poti
Gorska narava
Reka Drin
Modrina jezera se meša z zeleno barvo polj in sivimi skalami
Ozka soteska reke Drin
In še dva zadovoljna popotnika 🙂

 

 

Preberi si še

1 komentar

Aleksandar 05/2016 - 20:23

Pozdrav za Roka od srbskog popotnika koji spava iza Elone:)

Reply

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!