Švedska Laponska: znamenitosti in kaj tam početi pozimi

154

Laponska je pokrajina na severu Skandinavije, to verjetno ve vsak popotnik. A večina jih Laponsko povezuje z državo Finsko. Pa vendar se Laponska razteza preko štirih držav: Rusije, Finske, Švedske in Norveške. Midva sva preteklo zimo obiskala švedski del Laponske, zato bo v tem prispevku govora pač o švedski Laponski in njenih znamenitostih oz. stvareh, ki se jih da tam početi – večinoma pozimi, čeprav je narava lepa skozi vse leto in v kopnih mesecih celo bolje dostopna kot pozimi.

Švedska Laponska je neposeljena in rahlo skrivnostna, mistična pokrajina na skrajnem severu Švedske. Znana je po prav posebnih prebivalcih – Samijih, to so prvotni prebivalci tega območja (tu so živeli še pred današnjimi Švedi) in oni svoji pokrajini rečejo SAPMI, za njih je Laponska skoraj malo žaljivo ime. Laponska se razprostira preko arktičnega kroga in ponuja dva ekstrema: od polnočnega sonca poleti do severnega sija in polarne noči pozimi. V primerjavi s finsko Laponsko je švedski del izredno neturističen in je zato idealen za popotnike, ki si želijo raziskovati neokrnjeno naravo, kulturno dediščino in doživeti nekaj popolnoma drugačnega. Za take, ki imajo radi mir 🙂 Ok, sedaj pa bom prešla na bistvo: znamenitosti švedske Laponske in kaj tam početi pozimi.

Znamenitosti Laponske (švedski del)

Narodni park Abisko

Začnimo na skrajnem severu Švedske, v arktičnem krogu, kjer pozimi sonce ne vzide, poleti pa ne zaide. Abisko je eden najboljših krajev na svetu za opazovanje severnega sija zaradi čistega zraka in jasnega neba. Pravijo, da če si pozimi tam 5 dni, boš gotovo videl severni sij. Zato je bil seveda to cilj najinega zimskega potovanja na Švedsko.

Poleg tega ponuja številne pohodniške poti, med katerimi je najbolj znana pot Kungsleden, kraljeva pot, ki se začne tu in te potem v naslednjih 14 dnevih pelje po švedski divjini. Ni za vsakogar in vsekakor ni za zimske čase! Pozimi so v okolici možni številni krajši sprehodi s krpljami, lahko greš ledno plezat po zaledenelih slapovih, lahko se greš vozit z motornimi sanmi in pa seveda opazovat severni sij.

Center vsega dogajanja je STF Abisko Turiststation, to je kot neke vrste gorska koča, ki ponuja nastanitve, restavracija ter organizira ogromno izletov v okolico. Če želite rezervirati aktivnosti že vnaprej (in včasih tudi ceneje), pa preverite še GetYourGuide portal:

Ice Hotel v Jukkasjärviju

Ice Hotel je eden najbolj znanih hotelov na svetu, saj je v celoti zgrajen iz ledu in snega – vsako leto znova! Nahaja se v vasici Jukkasjärvi, nedaleč od mesta Kiruna in ponuja nepozabno doživetje nočitve v sobi iz ledu, obdani z umetniškimi kipi in svetlobnimi efekti. Poleg tega hotel ponuja tople sobe, restavracijo in celo ledeni bar. Za vse, ki jim ne paše zmrzovat za 200 evrov ali več na noč (ja, take so približno cene v tem hotelu, za točno ceno seveda preveri booking.com), pa je na voljo tudi samo ogled hotela. Za turiste je odprt do 18h, potem pa se sobe oddajo gostom. Nama je bilo vsekakor zanimivo videt, sva pa z veseljem potem šla spat nekam na toplo 🙂

Luleå in Gammelstad

Luleå je obalno mesto, na severu Botnijskega zaliva (torej sever Baltskega morja). Zanimivo je zaradi dveh stvari. Prva je arhipelag v okolici mesta, okoli katerega pozimi morje zamrzne in odprejo se ledene ceste med mestom in okoliškimi otoki. Druga zanimivost pa je postopno dvigovanje kopnega (ja, tu se dviguje kopno, ne gladina morja!) in posledično so kraji, ki so bili nekaj sto let nazaj ob obali, danes že globoko v notranjosti. Primer tega je Gammelstad, zgodovinsko “cerkveno” mesto, ki je bilo nekoč ob morju, danes pa je približno 10km v notranjosti. Gre za prav poseben kompleks tipičnih švedskih rdečih lesenih hiš okoli cerkve iz 15. stoletja, ki so jih nekdaj uporabljali verniki, ko so iz odročnih krajev prihajali k maši. Danes je Gammelstad bolj za okras, a vseeno je nekaj hiš še naseljenih. In to naredi Gammelstad v kraju Luleå poseben, saj je to edini gammelstad na Švedskem, ki je še v uporabi. Nekoč so bila taka “cerkevena” mesta kar stalnica na Švedskem.

Midva sva se najprej odpravila na sprehod po zaledenelem morju, potem pa še v Gammelstad. In občutek je bil, kot da sva se vrnila v preteklost in se sredi zime znašla v srednjeveški divjini severne Švedske. Rahlo temačno vreme (sončni vzhod je bil ob 10h, zahod pa okoli 14h) in popolnoma bela, zasnežena pokrajina, iz katere kukajo te kičasto lepe švedske hiške in prijetna rumena svetloba božičnih svečnikov na vseh oknih, res naredi posebno vzdušje.

Vožnja s pasjo ali jelenjo vprego

Verjetno vsak sanja, da bi se peljal z vprego severnih jelenov – tako kot Božiček ali pa na sankah s pasjo vprego, ko te vlečejo izurjeni husky-ji. Vse to se seveda da doživeti na Laponskem, vedeti pa je treba, da so to drage stvari in da je treba preveriti, da organizator lepo dela s svojimi živalmi. Midva tega (na žalost) nisva izkusila, saj je bilo vse razprodano, pa še cene so bile res visoke. Iskala sva na portalu GetYourGuide, ki ponuja brezplačno odpoved do 24h pred začetkom. Vsekakor pa priporočava, da to aktivnost rezervirate dovolj vnaprej.

Smučišče Dundret

Mesto Gällivare je tik na robu arktičnega kroga in malo nad mestom se dviga smučarski center Dundret. Samo smučišče ni nič zares posebnega in je relativno majhno. Posebno ga naredi dejstvo, da lahko tu smučaš v času polarne noči. Ker je tako na robu arktičnega kroga, tu ni cel dan tema, je pa cel dan mrak. Sonce ne vzide! Postane svetlo, potem je tista čudovita svetloba nizkega sonca, kot recimo tik pred sončnim vzhodom. In to traja cel dan, dokler se spet ne stemni. Noro doživetje! Smučišče ni osvetljeno, a je načeloma dovolj svetlo za smučanje. Edino sončna smučarska očala so malo nepraktična – pretemna za te kraje.

Muzej in restavracija Ájtte v kraju Jokkmokk

Jokkmokk je središče samijske kulture in tu se nahaja Ájtte, sámski muzej in kulturni center, kjer lahko pobliže spoznaš življenje, zgodovino in verovanje Samijev, avtohtonih prebivalcev tega dela Evrope. Muzej je izjemno informativen in ga priporočava, saj drugače lahko potuješ po Švedski pa sploh ne veš, da tu poleg Švedov živi še eno ljudstvo. V isti stavbi se nahaja tudi restavracija, kjer pripravljajo tradicionalne sámijske jedi.

Obisk farm severnih jelenov

Samiji so edini uradni in legalni lastniki ter vzrejevalci severnih jelenov. To je njihova tradicija in Švedska jo z zakonom ščiti. Na Laponskem je tako veliko “reindeer farm”, faem s severnimi jeleni, kjer jih lahko pobliže vidite in spoznate Samije ter njihovo delo. Nama se je tole zdelo izredno zanimivo, ampak so bile vse farme zaradi praznikov zaprte. Če vas to zanima, priporočava, da preverite možne aktivnosti spodaj:

Kvikkjokk in vzpon na Lulep Sjnjierak

Na zahod od Jokkmokka, v osrčje gora nas cesta pripelje do majhnega kraja Kvikkjokk, ki je izhodišče za številne trekinge v narodnem parku Sarek. Poleti mora biti tu noro lepo, pozimi pa je zaradi snega vse precej odročno. (No, odročno je tudi poleti, ampak je hoja malo lažja). Midva sva si zato izbrala en nižji in bolj dostopen hrib v bližini: Lulep Sjnjierak, razgledno točko s fantastičnim pogledom na gore, doline in ledeniške reke. Pot ni naporna, vzpona je le za 370m, pozimi sva midva za to potrebovala približno 1h, poleti bi šlo verjetno veliko hitreje.

Kvikkjokk je tudi osrčje samijske pokrajine, zato je tu ogromno severnih jelenov. Povedati velja, da severni jeleni niso divje živali, pač pa domače živali (kot npr. krave). In vzreja je dovoljena le Samijem. To je njihova kultura in na ta način jih Švedska nekako podpira, jim omogoča živeti svojo kulturo. Je pa situacija s Samiji kar zapletena. Več o tem govoriva v potopisnem predavanju, ki ga lahko pogledaš tudi na blogu.

Piteå in izlet z ledolomilcem

Počasi se spuščamo proti jugu Laponske, a brez skrbi, smo še vedno na severu Švedske. Kraj Piteå je obalni kraj in pozimi ponuja eno najbolj posebnih izkušenj – izlet z ledolomilcem po zamrznjenem jezeru. Med vožnjo skozi zamrznjeno morje lahko stopiš na razbite ledene plošče, nekateri pa celo pogumno skočijo v ledeno vodo v termo oblekah. So pa cene kar visoke, zato se midva za ta izlet nisva odločila. Preverite še sami in se odločite.

Slap Trollforsen

Spet bolj v notranjosti Švedske se nahaja slap Trollforsen, ki velja za enega najbolj slikovitih slapov v severni Švedski, skrit sredi gozda in dostopen po poti, ki vodi mimo divjih rek in borovih gozdov. Njegovo ime pomeni “Trolov slap”. Da ne boste razočarani (ker midva sva malo bila), to ni zares slap, kot si ga mi predstavljamo, ampak bi jaz temu rekla bolj brzice. Nama je bilo vseeno tam noro všeč, ker je celotna reka pozimi zamrznjena, le tam okoli slapu oz. brzic voda tudi pozimi teče in se pretaka, buči z res veliko močjo. Ko pa na nebu opaziš še mavrične stratosferske oblake (razloženi so v potopisu o Švedski), pa postane tole prav pravljično.

Slap Storforsen

Storforsen je najmočnejši in eden največjih slapov v Evropi, ki ne zamrzne niti pozimi. Ampak spet govorimo bolj o brzicah, kot pa slapu. Ja, brzice so res močne, mogočne, pretok je ogromen, ampak ni pa tu neke višine. Ob slapu so urejene lesene potke in razgledišča, v zaledju pa je še manjši kanjon. Poleti je tole zelo priljubljen prostor za piknike, pozimi pa lahko opazuješ odtise npr. vider v snegu.

Arvidsjaur in Gammelstad ter vožnja po jezeru

V Arvidsjauru je še en Gammelstad, cerkveno naselje, ki pa je bistveno manj ohranjeno, nihče več ne živi tam in tudi ni tako “fino”. Hiše tu so veliko bolj preproste, saj je bilo to načeloma samijsko naselje. Vseeno je zanimivo za hiter sprehod, če se že peljete mimo, saj prikazuje življenje nekdanjih prebivalcev teh odročnih krajev. Pozimi jezero na obrobju Arvidsjaurja postane poligon. Tu se namreč z avtomobili vozijo po zaledenelem jezeru. Večinoma gre za testiranje največje hitrosti avtomobilov 🙂 za dovolj denarja, se lahko tudi turisti preiskusijo v tem. Midva sva samo opazovala z obale.

Anåset in največji rezalnik sira

Anåset je en majhen in relativno nepomemben kraj ob obali Švedske. Zakaj ga torej omenjam? Ker tam stoji največji rezalnik sira na svetu 😀 – prava atrakcija za ljubitelje sira in nenavadnih znamenitosti. Rezalniki sira so itak posebnost Švedske (in ostalih skandinavskih držav), tu pa so postavili enega gigantskega, kot kip ob cesti. V bližnjem kraju Burträsk pa izdelujejo svetovno znani švedski sir Västerbotten, ki ga pogosto imenujejo kar “kralj sirov”. Obiščeš lahko sirarno in seveda pokusiš ta edinstven okus. Rok pravi, da je podoben parmezanu . Vsekakor je zelo dober. Če ne boste imeli časa za ogled sirarne, se sir dobi tudi v vseh večjih trgovinah na Švedskem. PS: pa še nama prinesite kakšen kos 🙂

Slap Hallingsfallet in razgledna pot do tja

Hallingsfallet je malo bolj odročen slap, na jugu Laponske in tik ob meji z Norveško. Pravijo mu tudi Niagarski slapovi Evrope. Cesta do tja je čudovita – vodi skozi razgibano pokrajino, med jezeri, gozdovi, rekami … kar malo pravljična pokrajina. Ko pa ti pot prečka še en ogromen los, je pa izlet do slapu popoln.

Švedska Laponska je naju navdušila. Že tako je to zelo miren del Evrope, z bistveno manj turisti, kot jih imata Norveška in Finska. Ker pa sva potovala še pozimi in s svojim avtomobilom pa sva res lahko uživala v miru in samoti ter neokrnjeni naravi.