Chapada Diamantina – kam je šla vsa voda?

Bili smo v Brasiliji, glavnem mestu Brazilije in se odločali, v kateri nacionalni park bi šli. Na izbiro smo imeli Chapada Dos Veideros in Chapada Diamantina. Obe naj bi bili podobni, z veliko slapovi in lepo pokrajino. Lastnik hostla nam je povedal, da je Chapada Dos Veideros vsa poplavljena zaradi obilnega deževja in nam obisk odvsetoval. Pri prijatelju je preveril, kakšno je stanje v Chapadi Diamantini in potrdil, da je ta park normalno prevozen in prehoden. Torej, gremo v Chapado Diamantino!

Chapada Diamantina se nahaja približno 1000km vzhodno od Brasilije in 450km zahodno od Salvadorja. Kot že ime nakazuje, so na tem področju nekoč kopali diamante, danes pa je vse to zaprto in ni dostopno javnosti. Škoda!

Park Chapada Diamantina slovi po velikem številu slapov, najvišji med njimi je Fumaca, ki je s svojimi 340m tudi najvišji slap v Braziliji. Poleg tega pa imajo še veliko število različnih tolmunčkov s kristalno modro vodo in zanimive kanjone. Idealno za naju, seveda.

 

Slap Fumaça

Naša prva baza za raziskovanje Chapade Diamantine je bil kraj Palmeiras, na njenem zahodnem delu. Takoj po prihodu sva se zaklepetala z nemškim popotnikom in razočarano je povedal, da je slap Fumaca zelo sušen. Rekel, je naj gremo sicer pogledat, ampak, da smo verjetno že kdaj videli kaj bolj impresivnega.

kmečka hiša in polje kaktusov v Braziliji

Pokrajina okoli Chapade Diamantine je trenutno čisto suha. Zato domačini posadijo kaktuse, da imajo živali hrano tudi v sušni dobi

Nisva se dala in naslednji dan smo se s sopotnico Vesno pogumno odpravili proti izhodišču za pešpot do Fumace. Na vhodu v park nas je pričakal ranger in nam predstavil možne poti, pravila v parku itd. Nič ni omenil nizkega vodostaja. »Potem pa že ni tako hudo,« sva si mislila in skoraj bi že začeli hoditi, ko ga je Rok vseeno vprašal, koliko je kaj vode v slapu. Odgovor je bil šokanten: »Nič.« V potrditev nam je pokazal video prejšnjega dne, kjer se vidi, da preko 300m stene pada le par kapljic vode. Povedal je tudi, da je to zelo nenavadno za ta letni čas, saj je bilo navadno marca (ob koncu deževne dobe) ravno največ vode. Smola.

Kar naenkrat se nam je zdelo vse skupaj brez veze. Zunaj je bilo že vroče in soparno in res nam ni bilo do tega, da bi 2h hodili v hrib zato, da bi videli tri kapljice vode.

 

Hrib Pai Inacio

Za tolažbo smo se pozno popoldan vzpeli na hrib Pai Inacio, ki ponuja čudovit panoramski razgled na Chapado Diamantino, na kanjone, hecno oblikovane gore in sonce, ki zahaja za njimi. Ni bilo ravno tako impozantno, kot bi bil 300m slap, vseeno pa je bil dober zaključek dneva.

Za Pai Inacio pobirajo vstopnino in sicer 12R, kar je 3€. Vzpon ni naporen, ne dolg. 10 minut in smo bili na vrhu hriba, potem pa se je začelo občudovanje razgledov na vse smeri. Sonce je bilo na eni strani, kanjoni in prepadne stene pa na drugi. Saj človek ne ve, kam bi v taki situaciji pogledal, ko je bilo pa vse tako zelo lepo.

Pau Inacio, Chapada Diamantina
Najbolj odročni kraji so itak brez signala, Chapada Diamantina
Kam bi šla spet hodit? Hribi, tega se najbolj veseliva na potovanjih 🙂

Poço Azul

Na drugi strani parka, na vzhodu je kraj Lençois, ki je bil naša druga baza. Od tam smo se odpravili na ogled naslednje znamenitosti: Poco Azul. To je jama s čudovito modro barvo (sladke) vode. Še lepše pa je, ko v to modro vodo posije sončni žarek.

»Ali bo sploh kaj vode?« smo se spraševali, ko smo se vozili proti izhodišču. No, tu smo imeli srečo. »Voda v jami je!« je prevedla Vesna. Sicer vodostaj ni najvišji, ampak dovolj, da se greš lahko kopati. Juhej! Edino vstopnina je malo manj »juhej«, saj zaračunajo krepkih 8€.

Protokol, da prideš v jamo je zelo strog. Najprej se moraš oprhati, brez uporabe mil in šamponov, potem si moraš nadeti rešilni jopič in šele potem te peljejo po stopnicah dol v jamo, kjer lahko skočiš v vodo. Ne vem zakaj, je obvezna uporaba rešilnega jopiča. Namreč jama je velika, prostorna, toka ni … torej nobene nevarnosti za utopitev, pa če tudi samo po pasje plavaš. A kdo bi razumel Brazilce.

Jama in voda v njej je res lepa, take globoko modre barve in čisto čista, da se vidi vse do dna tudi brez uporabe maske. Najlepše je bilo seveda, ko smo dočakali tisti sončni žarek, ki je preko špranje v skalah posijal direktno v vodo. Zaradi tega smo ostali v jami 1h dlje, kot je sicer dovoljeno, ampak Rok je vztrajal: »Če smo že toliko plačali, potem moramo imeti kaj od tega. Samo kopanje v tej vodi ni vredno 8€.« In smo postopali tam ter čakali, da se sonce postavi na pravo pozicijo in razsvetli jamo.

pozemno jezero poço azul, chapada diamantina

Poço Azul, jama s čudovito modro barvo vode

Slap Tres Barras (nočni pohod)

Tisti ranger pri slapu Fumaça nam je rekel, da je situacija z vodo na vzhodnem in južnem delu parka bistveno boljša (beri, da je vodostaj višji). Zato smo se zagnano podali na 1,5h pešpot skozi neprijetno grmovje, polno pajkov in drugih insektov do naslednjega slapu (slap Tres Barras), ki naj bi bil po slikah sodeč res lep. Ne glede na to, da smo hoditi začeli šele okoli 16h, kar je le 2h pred sončnim zahodom in seveda popolnoma neumno, nas je gnala želja videti ta čudovit slap.

ženska v podrasti

Ko smo gazili po skozi ostro podrast proti slapu Tres Barras

Kot rečeno, pot je bila zelo neprijetna. Sicer označena, ampak ozka potka, na obeh straneh preraščena z grmovjem. Vesna je celo pot vztrajno ploskala in tako odganjala morebitne kače, Rok, ki je hodil prvi, pa si je našel eno veliko vejo in z njo klatil pajke in pajčevine pred nami.

Popoln odsev v tolmunu pod slapom. Le slap je manjkal

Po uri in pol smo prišli do slapu in bil je ravno čas sončnega zahoda, ko bi po vsej logiki morali biti že nazaj pri avtomobilu. In ali smo slap videli? Seveda ne! Slap je bil popolnoma suh! Stena za slapom je bila čudovita, okolje božansko, v vodi pod slapom je bil popoln odsev stene, samo vode pa nikjer! Na hitro smo naredili nekaj fotografij, potem pa pot pod noge, da bi čim manj hodili po temi.

Tokrat sem vlogo ploskanja in preganjanja kač prevzela jaz, Rok pa je iskal pot s pomočjo navigacije in svoje močne svetilke. Sledilo je 1,5h še bolj neprijetne poti, ampak na koncu smo srečno prišli nazaj do avta.

Waw, kakšna tura. Lep slap bi bil tale Tres Barras, če bi bilo kaj vode v njem.

Če bo še kdo šel hodit po tej poti, obvezno obujte gojzerje in dolge hlače. Jaz sem namreč ška v kratkih in imela potem vse noge popraskane od ostrega podrastja.

Tik preden se je stemnilo. Mi pa sredi goščave v Chapadi Diamantini

Slap Fumaçina

Še en slap smo imeli v planu ogledov – slap Fumaçina, ki je tudi izredno visok in spet v prelepem kanjonu. Ampak zaradi tako nizkega vodostaja in slabo označene poti, za katero bi zelo verjetno potrebovali tudi vodiča, smo se odločili, da je bilo razočaranj s slapovi dovolj in rajši obisk Fumaçine pustili za naslednjič 🙂

Tudi vasi okoli Chapade Diamantine so zelo zanimive, predvsem pa preproste.

Praktični nasveti

Chapada Diamantina je nacionalni park v velikosti 2 Slovenij. Izhodišča za izlete po parku so 3: vas Palmeiras na zahodu, kraj Lencois na vzhodu in kraj Ibicoara na jugu. Mi smo bili nastanjeni v hostlu HI Hostel Caminhos da Chapada v Palmeiras in v HI Hostel Chapada v Lençois. Oba hostla sta čudovita! Lično urejena, s številnimi visečimi mrežami za popoldanski počitek, bazenom za ohladitev v vročih dneh in odličnim brazilskim zajtrkom. Njami!

recepcija hostla HI Chapada v Lencois, Brazilija

HI hostli v Chapadi Diamantini so super. Najboljši je seveda zajtrk 😉

ženska pri samopostrežnem zajtrku
Zajtrk v hostlu v Palmeiras. Izbire kolikor hočeš, od sladkega krompirja, tapioce, do svežega sadja. Mmmm!
zajtrk v Braziliji: svež ananas in papaja
Njami, brazilski zajtrk. Sveže sadje - kolikor ga hočeš!
Notranje dvorišče hostla HI Chapada. Še nikjer nisva v hostlih tako uživala 🙂

Za krajše izlete v park – take, kot smo delali mi, načeloma vodiča ne potrebujete. Obvezno pa morate imeti s seboj dovolj vode, prvo pomoč, zaščito pred soncem in repelent za insekte. In nikar ne pozabite na navigacijo (Maps.me aplikacija se je tu odlično izkazala)! Brez tega rajši ne hodite v park, saj signala ni nikjer in tudi na pomoč ne moreš poklicati, če se ti kaj zgodi.

Za daljše, večdnevne trekinge, kjer prečkaš park, pa je vodič obvezen. Najeti se ga da v prej omenjenih izhodiščih, cene pa so okoli 150€ za tri dni.

ulica v kraju Lencois, Brazilija

Vodiča ni težko najti, saj se ponujajo na vsakem vogalu

Hoja po Chapadi Diamantini ni od muh in potrebna je velika mera previdnosti. Tu živijo številni pajki, insekti in tudi kače, hkrati pa je tudi narava dokaj neprizanesljiva. Nikjer nobene sence, le močno sonce, malo informacij in malo oznak. Poleg tega pa ni nikakršnega signala, tako da v primeru nezgode nemorete nikogar poklicati. Uživajte in srečno!

Chapada Diamantina je bila čudovita!

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!