Neobljuden polotok Reykjanes

Polotok Reykjanes

Po enem tednu potovanja po Islandiji sva se že navadila, da nikjer ne bova res sama, brez ostalih turistov. V večini primerov je bilo celo tako, da smo se po cesti vozili v koloni in ko smo prišli do odcepa za npr. slap, je vseh 10 avtomobilov zavilo v isto smer … ja, tako turistična je Islandija! Na najin zadnji dan pa sva čisto po naključju zavila na polotok Reykjanes in bila presenečena nad lepoto in mirom, ki sva ga tam našla.

islandska pokrajina

Čudoviti Reykjanes

Najbolj turistična stvar na polotoku Reykjanes je sicer kopališče Blue Lagoon. Ampak Blue Lagoon ni tisto, kar naju je na polotoku Reykjanes navdušilo. Najboljša je prostranost črne pokrajine, preoblikovane z lavo. Kamor seže pogled, se vidi črne skale, nekatere preraščene z zelenim mahom, kar daje zelo zanimiv kontrast barv.

Blue Lagoon

Večina ljudi pozna Reykjanes po kopališču Blue Lagoon, ki je res noro lepa, žal pa tudi noro draga (kot vse ostalo na Islandiji). Potrebno je tudi povedati, da Blue Lagoon ni naravno termalno kopališče, pač pa umetno! Voda, v kateri se obiskovalci kopajo, je dejansko odpadna voda iz sosednje geotermalne elektrarne. Kako točno geotermalna elektrarna deluje, si lahko prebereš tukaj, na tem mestu pa povejmo le, da vročo vodo, ki jo črpajo iz podzemlja najprej uporabijo za poganjanje turbin, potem za segrevanje pitne vode, nato pa jo speljejo v kopališče Blue Lagoon, kjer ima še vedno med 35°C in 75°C.

Od kje ta čudovita turkizna barva, se sprašujete? To je posledica sipanja svetlobe v tej geotermalni vodi, ki vsebuje veliko količino silikatnih mineralov. Zaradi tega voda ni prosojna, pač pa “mlečna” raztopina, barva pa je taka kot pač je – najlepša modra, kar sem jih kdaj videla. Ob robovih, na skalah se vidijo bele obloge. Tudi to so silikatni minerali, ki so se izločili iz vode. Končna kombinacija črne skale, belih depozitov in turkizno modre barve je noro lepa.

morda voda v blue lagoon

Nora modra barva, čisto posebna!

Še nasvet: za Blue Lagoon je potrebna predhodna rezervacija. Cena vstopnine je od 50€ dalje. Karto kupite na spletu za določen dan in uro, ni pa časovno omejena. To pomeni, da si po vstopu lahko notri kolikor časa želiš. Za vse tiste, ki pa si kopanja ne boste privoščili, pa so okoli kopališča speljane peš poti, kjer lahko prav tako vidiš čudovito modro barvo vode.

Blue Lagoon

Blue Lagoon ima nore barve

Strandakirkja

Na Reykjanesu je vredna obiska še Strandakirkja, mala cerkvica tik ob obali, od koder se odpirajo čudoviti pogledi na širni Atlantik in njegove ogromne valove.

Strandakirkja

Strandakirkja

Sama cerkev ni nič posebnega za videti, bolj zanimiva je legenda, ki kroži okoli cerkvice: v 10. ali 11. stoletju naj bi se norveška ladja na poti na Islandijo znašla v hudi nevihti. Posadka je molila za rešitev in se zavezala, da bodo v primeru srečnega pristanka, na točki, kjer bodo stopili na kopno postavili cerkev. Prikazal sem jim je angel in jih usmeril do obale, kamor si vsi prispeli živi in nepoškodovani. Držali so se svoje obljube in na tem mestu postavili majhno cerkev. Kasneje se je razširil glas po Islandiji, da ta cerkev dela čudeže in izpolnjuje prošnje. Namreč, tekom kasnejših let in prav do danes je veliko mornarjev v stiski prosilo za rešitev ter obljubljalo darove cerkvi Strandakirkja in vsi so bili rešeni. Tako se govori, da je mala cerkvica, ki sploh ni v redni uporabi, ena najbogatejših cerkva na Islandiji!

Strandakirkja od znotraj

Notranjost cerkve Strandakirkja

Saltun

Verjetno sva že velikokrat napisala, da je na Islandiji zaznati geotermalno energijo praktično na vsakem koraku. In tudi na polotoku Reykjanes jo je nekaj, saj le-ta leži ravno na Srednjeatlantskem grebenu, torej na kraju, kjer se severnoameriška in evrazijska plošča razmikata. Blizu mesteca Krisuvik je veliko geotermalno območje. Midva sva obiskala del Seltun, ki je ravno prav velik, da si ga lahko ogledaš v eni uri.

Tudi tokrat so bile vonjave “omamne” – vonj po gnilih jajcih je bilo zaznati že na parkirišču, potem pa se je samo še stopnjeval 🙂 Potka naju je peljala mimo večih solfatar (solfatara je odprtina v zemlji, skozi katero izhajajo žvepleni plini), fumarol (odprtina, skozi katero izhaja mešanica plinov: vodna para, ogljikov dioksid, žvepleni plini …) in lužic brbotajočega blata. Slednje so bile najbolj zanimive in tudi najbolj smrdljive. Povsod je seveda polno silikatnega blata, ki je izredno lepljiv na podplate. Lahko si predstavljate, da sva bila po nekaj minutah hoje oba za kakšnih 5cm višja 🙂 Na vrhu vzpetine v tem geotermalnem parku pa se nahaja največja fumarola na svetu! Že zaradi tega je vredno potrpeti smrad in pa blato 😉

Jezero Kleifarvatn

Nedaleč od geotermalnega območja Krisuvik/Seltun se nahaja še zlovešče jezero Kleifarvatn, ki je znano po tem, da naj bi v njem živela vodna pošast. Midva pošasti nisva srečala, lahko pa priznava da nama ni bilo najbolj prijetno tam okoli. Lahko da zaradi dežja in nizke oblačnosti, ali pa zaradi prisotnosti pošasti. Kdo bi vedel 😉

Jezero Kleifarvatn

Jezero Kleifarvatn za ovinkom

 

Dan sva zaključila z vožnjo do letališča Keflavik in potem odletela proti domu. Čeprav sva bila še vedno malo nejevoljna zaradi odpovedanega ogleda ledenih jam (to prigodo si lahko prebereš tukaj), je bil polotok Reykjanes tako lep in tako miren, da naju je spravil v boljšo voljo in sva Islandijo zapustila vesela in zadovoljna.

par pri blue lagoon

Tudi samo od zunaj je Blue Lagoon osupljiva

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!