Če v Google napišete Skaftafell, vam bo najprej vrglo ven sliko slapu, ki ima v ozadju črne bazaltne šestkotnike. Tudi nama jo je 🙂 In zato sva šla do tega nacionalnega parka z namenom, da si ogledava znameniti slap. Nisva pa vedela, da bova v tem nacionalnem parku lahko prišla tudi do ledenika. Ampak, če pogledate na zemljevid, boste videli, da je Skaftafell pravzaprav samo del ogromnega (mimogrede največjega v Evropi!) ledenika Vatnajökull. Nacionalni park Skaftafell naju je očaral.

Ledenik Skaftafellsjökull

Nacioanlni park Skaftafell – ledeniki, slapovi in čudovita pokrajina

Ledenik Skaftafellsjökull

Zgodaj zjutraj sva se pripeljala na parkirišče nacionalnega parka Skaftafell. Poleg vseh tabel, ki opozarjajo na smrtno nevarnost (teh sva se na Islandiji že navadila:)), sva našla tudi tablo z označenimi pohodniškimi potmi. Juhej! Končno nekaj za naju! Najkrajša potka je vodila od parkirišča do ledenika Skaftafellsjökull in nastajajočega ledeniškega jezera. 1,8km v eno smer. Piše da je sprehod lahek in primeren tudi za ljudi z omejeno gibljivostjo. Midva sva kar tekla proti ledeniku, saj je bilo za naju to prvo bližnje srečanje s tako gmoto snega in ledu. Pot je res lahka, gre čisto po ravnem in midva sva bila tam v približno 15 minutah.

Zaljubljena! V ledenik, seveda 🙂 Nacionalni park Skaftafell

Potem pa se je pred nama odprl nor pogled: ogromen ledenik v čudoviti turkizno modri in beli barvi, pred njim jezero, po katerem plavajo manjše ledene gore oz. kosi ledu, ob straneh pa se dvigujejo črni hribi, ki so na vrhu zasneženi. Rečem lahko samo WAW! Seveda sva poskusila priti čisto do ledenika. Prečkala sva nekaj potočkov, poskusila stati na ledenih ploskvah – kar se ni izkazalo za dobro idejo, saj so se ploskve hitro obrnile okoli in Katarina je kaj hitro stala v vodi 🙂

Ko sva poskušala skale zvaliti do potoček, ki naju je ločeval od ledenika

Zadnja ovira je bilo približno 5m široka struga. Kako naj prideva čez? Poskusila sva zmetati nekaj večjih skal v vodo, da bi po njih potem priskakala na drugo stran, a je bil potok preglobok in so se skale samo potopile. Počasi sva obupala in se zadovoljila s tem, da sva stopila na eno izmed ledenih gora.

Rok je stopil na eno “ledeno goro”

Slap Svartifoss

Po isti poti sva se vrnila nazaj do parkirišča in se odpravila še v drugo smer, proti slapu Svartifoss in nato naprej do razgledne točke Sjonarnipa. Krožna pot je dolga 7,5km in midva sva zanjo potrebovala približno 3,5h (vključno z vsemi postanki za fotografiranje). Začne se s kar strmim vzponom proti slapu, potem se gre približno po ravnem proti razgledni ploščadi, nato pa se je treba spustiti dol do parkirišča. Nič težkega za povprečnega slovenskega planinca. Ampak dovolj zahtevno, da se ravno vsak obiskovalec tega nacionalnega parka ne odloči za ta pohod in tako sva bila od slapu dalje na potki popolnoma sama.

Primerjava velikost ljudi (ali jih sploh opaziš na sliki) in ledenika Skaftafellsjökull

Svartifoss v islandščini pomeni črni slap – ime pa je dobil po črnih bazaltnih stebrih, preko katerih pada voda 20m v globino. In ravno to ozadje slapu ga naredi noro lepega. Sam pretok in količina vode nista tako impresivna, kot npr. slap Seljalandsfoss, ampak zaradi okolice je bil za naju to eden boljših slapov na Islandiji.

Slap Svartifoss, nacionalni park Skaftafell

Kako nastanejo bazaltni šestkotniki:

Teh zanimivih šestkotnikov sva na Islandiji videla že kar nekaj in pritiče se, da razložim, kako so nastali.

Ti bazaltni šestkotniki so vulkanskega izvora. Pred več tisoč leti je tu izbruhnil vulkan, lava je tekla po pobočju in se potem počasi začela ohlajati. Zgornje plasti, tiste, ki so bile v stiku z zrakom, so se ohlajale hitreje, kot pa spodnje plasti in tako je nastal temperaturni gradient. Ko se je zgornji del ohladil, se je začel krčiti in pokati – v primeru, ko so bili centri krčenja enakomerno oddaljeni eden od drugega, so s pokanjem nastali pravilni 6-kotniki (to je najboljši približek krogu), kadar pa so bili centri razporejeni neenakomerno, pa so nastajale druge oblike. Skozi razpoke se je potem lava hladila tudi v nižjih slojih, dokler ni povsem otrdela in nastali so bazaltni stebri, kot jih vidimo danes.

Podobne šestkotne stebre sva videla še črni blaži v bližini Vika, Black Sand Beach in pa pri Gerduberg klifih.

Geometrija v naravi

Razgledna ploščad Sjonarnipa

Potka naju je potem od slapu vodila naprej proti razgledni ploščadi Sjonarnipa, od koder lahko vidiš celoten ledeniški jezik. Če sva prej od spodaj videla samo čelo ledenika, sva pa sedaj, od zgoraj, lahko videla celotno gmoto. Noro, kakšna masa ledu je to in kakšne razpoke! Ter čudovita turkizno modra barva. Božansko!

Panorama z razgledne ploščadi Sjonarnipa

Zakaj je ledenik modre barve?

Najprej je treba pogledati, kako ledenik sploh nastane: zapade prvi sneg, ki je poln zračnih mehurčkov. Čezenj potem zapade nov sneg, ki s svojo težo spodnjo plast snega stisne skupaj in mehurčki se zmanjšajo. Z leti se nabere ogromno plasti snega, ki se postopoma stiska in zmrzuje, zračni mehurčki pa se vedno bolj stiskajo in manjšajo. S tem pa se spreminja tudi kristalna struktura zmrznjenega snega, ki je sedaj sposobna odbijati le še modro svetlobo in ne cel barvni spekter tako kot sneg. Le-tega ravno zaradi odboja vse vidne svetlobe vidimo belega, ledenik pa del svetlobe absorbira, del – modro svetlobo – pa odbija, in to je barva, ki jo vidimo.

Ledenik!