Kot da se nismo že dovolj navohali žveplenih plinov ob vzponu na vulkan Mt. Ngauruhoe, smo šli naslednji dan še v Rotoruo, mesto, ki je znano po žveplenih vrelcih in temu primernemu smradu. Tu v bližini sta dva naravna parka, kjer si lahko obiskovalci ogledajo gejzirje in še druge termalne vrelce. Mi se za ogled teh nismo odločili zaradi visokih vstopnin, smo pa šli na sprehod po mestu, kjer se tudi najde kakšna smrdljiva žveplena “luža”, za katero ne pobirajo vstopnine.
Smrdljiv termalni vrelec v Rotorui – v centru mesta!
Kerosene Creek
Da pa smo poskrbeli za naše razbolele mišice, smo se zapeljali še do termalnega vrelca Kerosene Creek. Gre za čisto naraven potoček sredi manjšega gozdu. Brez vstopnine in brez kakšnih posebnih pravil primernega obnašanja – oboje je namreč kar stalnica po celi Novi Zelandiji. Pred vhodom v vsako stvar, pa tudi če gre samo za nič kaj posebno jezero, stoji velika tabla s pravili in prepovedmi – kaj vse moraš upoštevati in česa vse ne smeš. In v večini primerov se povsod pobira vstopnina. Naj si bo v obliki prostovoljnih prispevkov ali pa kar konkretno draga vstopnina.
Ampak Kerosene Creek na srečo ni tak. Prosto se sprehodiš do tolmuna, kjer topel potoček, zasičen z žveplenimi plini in temu primerno “dišeč”, tvori manjši bazen in se mirno namakaš v vodi, kolikor te je volja. Opozorili so nas, naj glave nikar ne dajemo pod vodo, ker vseeno voda vsebuje marsikatero škodljivo sol. Hkrati pa so nam priporočili, naj se po namakanju v tolmunu, čim bolje stuširamo in dobro splahnemo svoje kopalke.
Brbotajoča, malo smrdljiva in topla voda je super za sprostitev utrujenih mišic
Voda ima na določenih mestih do 60°C! Večinoma pa okoli 45°C. Kako prijetno se je bilo potopiti v vročo vodo, ko pa je bilo zunaj mrzlo in deževno vreme. Prijetno smo se pogreli v potočku in kar pozabili na čas. Seveda smo za to nosili posledice: uničene kopalke (postale so oranžno-rdeče barve, ki se je ne da odstranit) in pa vonjave, ki so se nas držale še kakšna dva dni. A je bilo vredno 🙂
