Blizu mesta Klinë/Klina, cca 50km zahodno in slabo uro vožnje od Prištine, je reka Mirusha izdolbla kanjon v kosovske hribe. Ob zaključku tega kanjona najdemo 6 slapov, enega nad drugim. V knjigi Vodič po Kosovem, so bili slapovi opisani, kot nenadomestljivi in obvezni za ogled. Ker sva velika ljubitelja narave, naju je ta opis seveda pritegnil.
Slapovi Mirusha
Vreme sicer ni bilo najboljše, a kaj »čmo«, samo ta dan sva imela na razpolago za ogled slapov. Parkirava avto in jo peš, v gojzerjiih, mahneva proti slapovom.
Potka skozi “kosovsko džunglo”
Pot do 1. slapu Mirusha
V vodiču je pisalo, da gre za lahkotnih 20 minut hoje. No … s tem se ne bi najbolj strinjala. Najprej naj povem, da pot ni označena. Nobene table, nobene markacije! Domačin nama je svetoval, naj se ves čas drživa desne. Tako sva hodila po potkah, vsake toliko zavila na desno pa ugotovila, da sva prišla do reke, se vrnila na prvotno potko in ji spet sledila. Zaradi nedavnega deževja so bile potke blatne, na določenih krajih celo močvirnate! Kaj kmalu sva začela tekmovati, kdo ima več blata na sebi. Tudi smeti je ob poti ogromno! Steklenice, plastenke, stari čevlji in obleke … vsega se najde. Res škoda, ker je sicer pot res lepa, vodi namreč čez travnike in na koncu zavije v preraščen gozd. Po kakšni uri hoje in iskanja prave poti, sva že skoraj obupala, misleč, da sva čisto zgrešila pot. Nato pa sva le zaslišala bučanje vode. Prav sva! Še par metrov in pred nama se je pokazal prvi slap! Ni pretirano visok ali kako drugače impozanten, samo luškan je:)
1. slap Mirusha
Pot do 2. slapu Mirusha
V bližnji koči sva pojedla svoje kosilo. Lastnik naju je takoj vprašal, od kod prihajava. »Aha, Slovenija! Pa moja žena je Slovenka! In jaz sem 3 leta delal v Sloveniji, v Mariboru …« in tako je stekla debata … No, bolj monolog; midva sva prikimavala, on pa je govoril. O tem, kje vse je delal (praktično po celi Štajerski) in o tem, kako težko je bilo življenje zanj pri nas: kot Albancu, brez znanja slovenskega jezika se mu ni dobro godilo. Ta čas sva midva že pojedla svoje in se počasi odpravljala dalje. Opozoril naju je, da je pot do zgornjih slapov zelo spolzka in zato nevarna. »Ah, bova že,« sva si rekla in se podala po potki navzgor. Hitro nama je bilo jasno, zakaj nama je odsvetoval nadaljnji vzpon. Skale so bile IZREDNO drseče! In seveda sva imela še mokre čevlje, zaradi česar nama je še bolj drselo. A se nisva dala, šla sva do drugega slapu in bilo je vredno.
Pot do 2.slapu je bila veliko bolj nevarna: strma in drseča
Drugi slap ni nič višji od prvega, ponuja pa možnost, da se sprehodiš za slapom! To je res nekaj posebnega, da lahko slap gledaš z zadnje strani. Zaradi drseče poti si višje, do zgornjih slapov nisva upala, zato sva se samo previdno vrnila nazaj dol, še enkrat pozdravila lastnika koče in se podala nazaj v boj z blatom na poti do avtomobila.
2. slap Mirusha
