Najboljše in najslabše iz Londona

V Londonu sva preživela kar 6 dni in lahko rečem, da še ni bilo dovolj, da bi si ga do potankosti ogledala. Tukaj sva zbrala nekaj najboljših stvari, ki sva jih doživela, pa tudi nekaj manj prijetnih. A konec koncev je bilo tole potovanje najino prvo samostojno in sva res vesela, da sva ga preživela lepo. Odkrito povedano, sva se testirala, če sva za skupaj. Zaenkrat kaže, da bova še kam potovala 🙂
London zvečer, razgled z obrežja Temze, čisto blizu najinega hostla
Najbolj všeč nama so bili številni parki, ki so polni živali: rac, gosi, veveric … in so prijetna zelena oaza sredi hitečega mesta.

 

“Jaz bi tudi jedla!” pravi kanadska gos v Hyde Parku
Rok hrani gosi, Hyde Park

 

Regent’s Park
Katarina lovi veverico, Greenwich Park
Všeč nama je bilo to, da lahko pešci prečkajo cesto, kadar je pač prosta. Semaforji seveda obstajajo, a niso zavezujoči. Torej tudi če imaš rdečo luč, ampak vidiš, da je cesta prazna, greš lahko mirne vesti čez cesto in policist se ti bo za nagrado še prijazno nasmejal, saj na ta način pomagaš, da je promet (pešcev) bolj tekoč.
Napisi, ki opozarjajo, da moraš pred prečkanjem
ceste pogledati na desno, so povsod

Večeri na Trafalgar Square so tudi super. Fontane se obarvajo v različnih barvah, povsod je polno ljudi, ki posedajo in klepetajo … tudi midva sva se tu srečala s Katarininim bratrancem (v drugem kolenu), ki študira v Londonu in skupaj smo preživeli prijeten večer.

Večer na Trafalgar Square

Pa videti znamenitosti, o katerih smo se učili v šoli: Big Ben, London Eye, angleške telefonske govorilnice, angleški vojaki oz. stražarji v svojih smešnih kapah … in seveda Madame Tussauds muzej, v katerem sva se noro zabavala.

Govorilnice samo zgledajo kul, notri pa so umzane in
smrdijo po urinu :/
Ne vem, kako tale vojak kaj vidi izpod tiste kape

 

Big Ben … ko ga vidiš, veš, da si res v Londonu
London Eye

 

 

… in seveda neskončno dobrih, ampak res dobrih, fancy avtomobilov. Nama se je kar mešalo od navdušenja 🙂

Katarina, pozerka in Aston Martin

Najslabša stvar v Londonu pa je bil hostel. Zaradi nizke cene in dokaj dobre lokacije sva rezervirala Journey’s London Eye hostel (update: sedaj se imenuje London Waterloo Hostel). Plačala sva 13€/osebo/noč v 12-posteljni sobi z vključenim zajtrkom. Ja, za London je to kar poceni, ampak kar dobiš za ta denar … soba za 12 ljudi je bila velika 4m x 4m! Ob vsaki steni je stal pograd, ki je imel 3 postelje. In razmaki med posteljami so bili premajhni, tako da na postelji sploh nisi mogel sedeti. V sobi seveda nikjer ni bilo nobene omare in tudi nobenega prostora za prtljago, tako smo mogli ves čas skakati čez kovčke, ki smo jih imeli v sredini. Zajtrki so bili skromni, ampak dobro, to je itak stalnica v hostlih. Za vstop v sobo smo dobili kodo, s katero odkleneš vrata. A naša ključavnica je bila pokvarjena in si vrata samo grdo pogledal, pa so se že odprla 🙂

Takole je zgledala naša soba
http://www.barschool.net.au/ebs-schools/london-barschool/

Zadnji dan najinega bivanja v tem hostlu sva popoldne prišla nazaj v sobo in bila je tako kot vedno – razmetana. Na drugi strani sobe, pri enem izmed pogradov, je bil nek moški s kapuco, ki je kmalu po najinem prihodu odšel iz sobe. Nič takega, itak ne poznava vseh ljudi v sobi, saj se dnevno menjajo. Midva začneva malo pospravljati svoje stvari, ko v sobo pride malezijska popotnica, s katero sva se pred parimi dnevi spoznala v skupni sobi. Nekaj začne vpiti v svojem jeziku, potem pa naju nadere, češ kaj sva naredila z njenim kovčkom. Midva jo čudno gledava: “Nič nisva naredila, saj sva ravno prišla.” Ona vpije, da je ključavnica na kovčku polomljena in cel kovček premetan. V tem pride v sobo še Soyeon iz Koreje, ki sva jo tudi že uspela spoznati. Ko ji Malezijka razloži, kaj se je njej zgodilo, Korejka skoči na svojo posteljo in začne iskati svoje stvari. Vedno bolj plitko diha … ukradli so ji drag fotoaparat, več objektivov, telefon in ves denar. Na srečo je imela računalnik pri sebi, saj je ravno z družino govorila preko Skypa. Uf, panika … hitro preveriva, če tudi nama kaj manjka. Na srečo ne, saj tudi nič vrednega nisva pustila v hostlu. Po pogovoru z receptorjem, smo seveda krajo prijavili policiji, ki pa naju je prosila za kratko izjavo, saj sumijo, da je bil storilec tisti tip, ki sva ga videla odhajati iz sobe. In ubogi Soyeon, ki je prišla študirat v Anglijo, sva posodila denar, da je lahko prišla vsaj do banke in ambasade ter si začela urejati nove dokumente. Za naju se je na srečo vse dobro izteklo, a vseeno sva London zapustila z malo neprijetnim priokusom.

Poslovilna fotografija s Soyeon pred našim nesrečnim hostlom.

 

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!