Korzika z dojenčkom – najini vtisi

6

Potovanje na Korziko je bilo prvo resno potovanje z dojenčkom* za naju. Prej smo šli malo potestirat, ampak takole zares in za dlje časa smo se pa prvič odpravili na Korziko. Ker nisva želela čisto spremeniti življenja in potovanj po prihodu dojenčka, sva se odločila za nama ljub način potovanja – z avtom in (strešnim) šotorom. In v tem prispevku bom podelila najine vtise in razmišljanja o tem potovanju. Že takoj pa napovem: bilo je precej drugače kot sva si predstavljala.

* pišem na splošno o dojenčku, čeprav imava hčerko. Večinoma ji rečeva kar “tamala”. Da boste vedeli, o kom je govora, ko bom uporabljala ti dve besedi.

Izbira destinacije – zakaj ravno Korzika?

V prvem načrtu sva imela potovanje z avtom do Španije, kjer bi si ogledala sončni mrk (avgusta 2026). Ampak potem sva ugotovila, da bo sončni mrk zvečer in se nama nekako ni zdelo tako spektakularno, da bi se zato vozila vse do Španije. Vseeno pa sva želela, da je prvo potovanje z avtom, saj se nama je zdelo, da je tako najlažje. Da nismo omejeni, koliko prtljage vzamemo in da se lahko odpeljemo kadarkoli in kamorkoli. No, pa destinacija je morala biti nova, zanimiva. In če se da, naj bo malo bližje kot Španija. In tako se je na seznamu znašla Korzika. Meni se je zdela idealna izbira, Rok je bil sicer malo skeptičen, ampak ker ni bilo nobene druge pametne alternative, je ostala Korzika.

Moje razmišljanje je bilo takšno: na Korziko se pride relativno hitro. Z avtom do Livorna (to je cca 6h vožnje, kar ni nič za naju), potem pa 4h trajekta, kar bomo že preživeli in potlej smo na cilju, na Korziki. Tam pa potem počasi naokoli. Datumsko sva se odločila za konec avgusta in začetek septembra, ko bo najhujša vročina že mimo, dežja pa verjetno še ne bo. No, pri vremenu sva se kar uštela.

Kampiranje – strešni šotor

Korzika je priljubljena destinacija za kampiranje in tudi najin namen je bil it kampirat. Idealno bi šli sicer divje kampirat, ampak to se na Korziki ne sme, tako da bomo šli pač v kampe. Tudi teh je na Korziki veliko in so načeloma lepo urejeni.

Da bi šli kampirat z navadnim šotorom, se nama je zdelo čisto “too much”, preveč dela, da vsak dan postavljaš šotor. V avtu sicer imava posteljo, ampak je pa za tri osebe le malo premajhna. Poleg tega pa bi jo morala tudi vsak dan postavljat in potem pospravljat, da bi lahko vsi trije sedeli v avtu in se kam odpeljali. Torej, greva v nakup strešnega šotora. Izbrala sva ARB Intrepid za 3 osebe, ki je izredno prostoren, čisto črn (da ima tamala temo, ko jo dava spat), hkrati pa se odpre in tudi zapre, pospravi v minuti. To se nama je zdelo izredno pomembno, glede na to, da sva vedela, da bo veliko dela z dojenčkom.

Plan za Korziko z dojenčkom

Naredila sva tak res “u izi” plan. Torej brez hitenja, z eno aktivnostjo v dnevu. Da ja ne bo prenaporno. Gledala sva tudi, da ni preveč vožnje. Pač, do Livorna in nazaj bo treba zdržat, ostali dnevi pa so bili precej bolj ležerno splanirani. Večinoma nisva nikjer planirala več kot 2h vožnje. Naredila sva plan, kjer smo kombinirali hribe in lahke pohodniške poti, ter čas za na plažo. Ogledov mest ali zgodovinskih ostankov, izletov z ladjicami ipd nisva planirala, saj se nama je zdelo, da to za tamalo ne bo. In posledično bova tudi midva trpela. Pa itak tudi naju najbolj zanima narava.

Testno potovanje pred Korziko

Približno en mesec prej smo se odpravili na testno potovanje. Šotor sva si izposodila pri Mamut 4×4 in odpeljali smo se v Karnijske Alpe. In imeli smo se super! Šotor se je izkazal za odličnega, pohode in vožnjo je tamala tudi dobro prenašala, v vodi pa itak rada čofota. V Karnijskih Alpah nas je sicer malo hladilo (tam smo bili med edino poletno ohladitvijo), ampak sva se tolažila, da bo Korzika itak toplejša in tam teh težav ne bo.

Realnost potovanja po Korziki

En mesec kasneje smo se odpravili na Korziko. Misleč, da se poletna vročina končuje in bomo ravno pravi čas tam, ko ne bo prevroče, hkrati pa si bomo še malo podaljšali poletje. Haha, dobra fora. Na Korziki je bilo še vedno GROZNO vroče. Planirala sva dvotedensko potovanje in na obali je bilo cel čas 35 stopinj. To je bil že prvi problem.

Drugi problem. En mesec pri dojenčku pomeni veliko v smislu razvoja. V tem enem mesecu je najina tamala začela kobacat in se dvigovat na noge. Sedenje pri miru v avtu je bila zanjo najhujša muka. Posledično je bila vsaka vožnja, daljša od pol ure problem. Veliko joka, na čase vreščanja in veliko najine iznajdljivosti je bilo potrebne, da smo zdržali in sploh kam prišli. Poleg tega pa je v kampu nisva mogla nikamor odložit, da bi bilo zanjo varno. V voziček je ne moreš privezat za cel čas, v šotoru je bilo čez dan prevroče, da bi jo dala notri. In tako sva jo imela ves čas po rokah. Torej je eden od naju zabaval/uspaval/hranil tamalo, drugi pa je kuhal, pomival, pospravljal itd.

Živeti v avtu oz. njegovi okolici je tudi sicer kar izziv. Prostora je malo in stvari morajo biti pospravljene, da se znajdeš. Ko pa imaš majhnega dojenčka, pa je bilo – vsaj pri nama – stalno neko hitenje, delanje stvari z eno roko in pač avto je bil posledično stalno v razsulu. Rok je zaradi tega izgubljal potrpljenje, ker ni ničesar našel, ko je kaj rabil. Jaz pa sproti nisem uspela vsega pospravit na svoje mesto. Ker pač, če imaš otroka v roki, ne moreš basat neke majhne zadeve nekam v predal, ki je že tako ali tako težak in ga moraš odpirat z obema rokama.

Odkrito povedano, sva cel prvi teden potovanja trpela. Se spraševala, kaj je z nama narobe in zakaj je tako težko. Pa saj sva vajena kampiranja, do te točke sva tudi že navajena tamale in kako z njo delat. Kje je torej problem? Ali bi šli kar domov? Ker midva gotovo ne uživava, tamala pa pri toliko sedenja v avtu tudi ne. No, po enem tednu je potem postalo malo lažje. Midva sva se navadila na malo bolj razmetan avto, našli smo predel Korzike, kjer so bile temperature bolj znosne, ujeli smo ritem v dnevu, tamala se je malo navadila na stolček in dejstvo, da pač malo sedi notri, ampak se gre potem kopat in je zadovoljna.

Če bi me vprašali tekom potovanja, kako se mi zdi, bi verjetno rekla, da “furam safr” in da ne gremo nikoli več nikamor 😀 Sedaj, ko smo doma, gledam malo bolj z razdalje in se mi zdi, da ni bilo vse slabo. Bila je ena konkretna lekcija. Vadila sva se v hitrem prilagajanju situacijam. Vročini, iskanju primernega kampa, dogovarjanju, kako in kaj med nama. In konec koncev sva zmogla. Nismo šli kar domov. Ogledali smo si glavne stvari, ki sva si jih zamislila. Izpustili smo le dve plaži na severu in en vzpon do jezera – vse zaradi vremena (močan veter). In vmes smo se imeli tudi lepo. Skupno čofotanje v čisti turkizni vodi, sprehod po planoti med pujski, kravami in ovčkami, razgledi na Bonifacio, najini večeri, ko je tamala šla spat in sva se malo umirila, ležala v viseči mreži in poslušala zvoke narave. Tamala s svojimi prikupnimi forami. Bilo je tudi lepo. In ta lep del si bova zapomnila, ta težke stvari pa prej ali slej pozabila.

Prej sva si mislila: itak, da potuješ tudi, ko imaš otroke. Pač otrok gre s teboj, kamorkoli že. Sedaj je malo drugače. Še vedno gre otrok z nama, itak. Amapk destinacijo pa vseeno izbereva tudi malo z mislijo, kako bo tam za tamalo. Ali je to preveč vožnje, kje in kako bo spala in kaj bova midva imela od tega, da smo tam. Bova uživala ali trpela? Korzika je bila s tega vidika super, ker nisva imela neke hude želje po raziskovanju vsakega kotička. Glavno je bilo, da gremo na potovanje in se začnemo privajat na tak način življenja – torej na poti. In to smo obkljukali. Potovanje je bilo torej uspešno. 🙂 Zaključek torej ni “nikoli ne gremo več nikamor”, ampak, če smo preživeli Korziko, bomo tudi ostalo 🙂 in samo še boljše bo. Vsakič naslednjič bo lažje it na potovanje in kampirat. Tamala bo vedno bolj samostojna.