Znamenitosti Moldavije in Pridnestrske republike

119

Moldavija velja za najmanj obiskano evropsko državo. Si lahko predstavljate? Še nek miniaturni San Marino ali pa Lihtenštajn dobita več turistične pozornosti in obiska kot Moldavija! Mene je Moldavija privlačila že kar nekaj časa. Pač, meni so na splošno všeč tiste malo manj poznane destinacije, kjer še ni bilo “pol sveta” in Moldavija je točno taka. Stisnjena med Romunijo in Ukrajino je precej pozabljena. A to še ne pomeni, da ni zanimiva. V tej objavi vam bom predstavila znamenitosti Moldavije in upam, da vas navdušim nad to vzhodnoevropsko državo.

Znamenitosti Moldavije

Začnimo z znamenitostmi Moldavije, ki jih, če smo čisto iskreni, ni ravno veliko. Prva stvar, ki jo bo vsak omenil v zvezi z Moldavijo je njihovo vino in vinske kleti. Pa začnimo še mi s tem.

Vinska klet Cricova

Moldavija ima dve ogromni vinski kleti, obe trdita, da sta največji vinski kleti na svetu in obe se obišče z avtomobilom. Prva je Milestii Mici, 20km južno od Kišinjeva, druga pa Cricova, 20km severno od Kišinjeva. Za svoj obisk sem izbrala vinsko klet Cricova (izgovorjava “krikova”), ki mi je bila bolj ob poti. Vstopnico sem rezervirala vnaprej na njihovi spletni strani. Ker sem potovala s sestro, ki je še bolj nagnjena k zamujanju kot jaz, sva seveda prišli prepozno, ko je najina skupina že odšla. Ampak so nama na recepciji takoj zagotovili, da ne bo težav, da naju bodo pridružili skupini. In prvo presenečenje: dodelili so nama šoferja, ki naju je z električnim avtomobilčkom odpeljal v vinsko klet. Midve pa sva bili prepričani, da za ogled kleti potrebuješ svoj avto! Očitno je to stvar, ki velja za Milestii Mici in ne za klet Cricova.

Kakorkoli, sledil je cca 1,5-urni ogled vinske kleti, ki se nahaja v podzemnih rovih nekdanjega rudnika. Po tem rudniku/vinski kleti vozijo izključno električni avtomobilčki, temperatura in vlaga tam spodaj pa sta idealni za ohranjanje vina. Pokazali so nam, kako tu spodaj pripravljajo tudi penino po francoskem receptu. To je posebno zapleten postopek, kjer je treba steklenice ročno obračati na točno določeno časovno obdobje. Videli smo tudi številne imenitne sobane za poskušanje (še vedno vse to v podzemnih rovih) ter dejansko vinsko klet, kjer hranijo tudi 100 let stare steklenice vina!

Mene je najbolj presenetilo ime Cricova, ki se izgovori krikova. Povedali so, da je beseda prišla iz slovanske besede krik, kričati. Legenda pravi, da so v nekem obdobju na področju Moldavije vladali tujci in prepovedali pridelavo vina. Nek zelo zagnan menih je s tem vseeno nadaljeval v svojih rovih. Seveda so ga eventuelno ujeli, ga mučili in na koncu ubili. In ker so se iz teh rovov slišali njegovi kriki, so po tem menda poimenovali vinarno Cricova. Kar malo srhljiva zgodba!

Sedaj pa malo realne ocene: meni vse skupaj ni bilo posebno zanimivo. Vstopnina je bila okoli 20€ na osebo, ogled pa nič tako poseben. Priznam, da nisem neka velika ljubiteljica ali poznavalka vin. Pa bila sem že v marsikaterem rudniku (tudi v sosednji Romuniji imajo podobno ogromne rudniške rove, le da so notri sedaj npr. športna igrišča), vinski kleti … To je moje mnenje, da je cena čisto previsoka za to, kar vidiš. Prej omenjen rudnik soli v Romuniji me je bolj navdušil. Vsak pa naj se seveda odloči zase.

Orheiul Vechi

Orheiul Vechi, eno najpomembneših arheoloških in zgodovinskih najdišč v Moldaviji, ponuja fascinanten vpogled v preteklost in geološko sliko Moldavije. Ta kompleks na prostem, ki se nahaja ob reki Răut, vključuje starodavne utrdbe, samostane in jamska bivališča, vklesana v apnenčaste pečine, ki segajo v 13. stoletje. Mehka apnenčasta kamnina je omogočila, da so prvi prebivalci lahko izklesali obsežna jamska bivališča in samostane. Dandanes je še vedno aktiven “Cave monatsery”, jamski samostan, kjer menihi še živijo in opravljajo svojo službo.

Pa še ena: Orheiul Vechi so naseljevali že antični Dačani (te poznamo že iz Romunije – to je ljudstvo, ki je tu živelo pred oz. tekom Rimskega cesarstva), kasneje pa Mongoli, katerih sledi so še vedno vidne v arheoloških plasteh.

Saharna – slap in samostan

Za najino potovanje sem iskala še kakšno naravno znamenitost. Saj Moldavija je precej podeželska država, velikih mest ni veliko, ampak tudi naravne znamenitosti niso tako zelo posebne, ali pa vsaj ne dovolj poznane, da bi bilo kje kaj dosti napisano o njih. No, na koncu sem le našla nekaj vsaj malo zanimivega, pa da je bilo dovolj blizu Kišinjeva, da sva se tja lahko odpravili na enodnevni izlet: Saharna. Saharna se nahaj v bližini malo večjega mesta Rezina, tik ob reki Dnjester. Saharna se lahko pohvali s kompleksom samostanov ter manjšim slapom in izvirom pitne vode.

Samostan Saharna (Biserica Saharna)

“Mănăstirea Saharna” – moldavsko ime za samostan tu – leži v slikoviti dolini ob reki Dnester, približno 100km / 2h vožnje iz Kišinjeva. Gre za pomembno pravoslavno svetišče iz 18. stoletja. Kompleks vključuje več cerkva: najstarejša je cerkev izkopana v skalo (menda že iz 15. stoletja) in se nahaja nekoliko globlje v gozdu. V samem samostanskem kompleksu pa so različne cerkve iz različnih obdobij. Prav zanimivo se je sprehajati med njimi in na nek način potovati skozi čas. Najstarejša cerkev je iz 18. stoletja. Ta je majhna lesena cerkev, ovalne oblike.  Potem je tam še – če poenostavim – rumena cerkev z zeleno streho iz 19. stoletja ter povsem modra cerkev iz 20. stoletja. Najnovejša cerkev stoji malo višje na pobočju in je iz leta 2009. Vsaka po svoje je lepa in odraža bogato duhovno dediščino Moldavije.

Za vstop v pravoslavne cerkve so potrebna primerna oblačila – hlače in majice, ki pokrivajo vsaj kolena in ramena, ter naglavna ruta za ženske. V večini primerov so rute na voljo za izposojo ob vhodu v cerkev.

Slap Saharna

Domačini so naju strašili, da slapu verjetno ne bova videli, saj menda poleti presahne. A začetek oktobra oz. konec septembra je bil dovolj deževen, da je slap bil! Najet avto sva parkirali na majhnem parkirišču pred samostanom (Biserica), vstopili v samostanski kompleks, potem pa nadaljevali proti izviru, slapu in “cave monastery”. Slap je dejansko zadnja izmed teh stvari, tako da sva si lahko pogledali kar vse tri. Lepa gozdna potka naju je peljala do izvira sladke vode, ki je ograjen, pokrit in vizualno nič posebno lep za moje pojme. Dalje sva po potki in preko visečega mostu prišli do tega “cave monastery” – cerkve oz samostana vkopanega v skalo. To je bil prvi samostan na tem področju, zgrajen pa naj bi bil po prikazanju Marije višje na pečinah.

Še malo naprej, po kar nekaj prečkanjih potočka pa sva le prišli do slapu. In slap je bil tam, voda je padala preko skale! Juhej! Ker je ponoči deževalo, je bilo v gozdu in okoli slapu vlažno – tako jesensko vlažno. Vohalo se je mokro listje, potoček je bil relativno vodnat, slap malo moten. Pa tam sva bili čisto sami. Pomislila sem “Kje sva to midve! S sestro se sprehajava kar nekje, sredi Moldavije, več kot 1000km stran od doma, sami sredi jesenskega gozda.” Lepo, mirno, spokojno. Lahko bi naju bilo strah – ker pač, dve ženski sami sredi gozda, ukrajinska meja pa tudi ni daleč … ampak na to, do sedaj, ko sem tale stavek napisala, nisem niti pomislila. Predvsem lepo je bilo.

Pridnestrska republika

Večina turistov v Moldaviji si bo želela ogledati Pridnestrsko republiko (Transnistria v angleščini). Gre za “wannabe”, kvazi samostojno državo, ki pa je nihče uradno ne priznava. Moldavija je bila nekoč del Sovjetske zveze. Potem so se osamosvojili, ampak ta del, kjer leži Pridnestrska republika, pa se ni zares želel osamosvojiti. Oni bi rajši ostali del Rusije in ker to ni bilo kar mogoče, so pa rekli, da bodo samostojna država, ki bo temeljila na sovjetskem režimu oz. zapuščini. Tako v Pridnestrski republiki govorijo rusko, uporabljajo cirilico, imajo svojo valuto, infrastruktura, spomeniki pa so tudi nekako ostali iz tistih časov. Kip Lenina na osrednjem trgu ni nič nenavadnega recimo.

Na meji med Moldavijo in Pridnestrsko republiko je meja, kontrola potnih listov. Kot turisti ne potrebujemo vize, na meji pa tudi ne dobimo nobenega žiga v potni list.

Glavno mesto Pridnestrske republike je Tiraspol, midve s sestro pa sva se odločili za obisk mesta Bender, tik za mejo. To nama je malo olajšalo enodnevni izlet, saj v Benderju še lovi moldavski signal in sva lahko ostali povezani s svetom preko moldavske e-sim kartice, ki sem jo imela. Pa v Benderju se še kje da kaj plačati z moldavskimi levi in bilo treba menjati gotovine. No, pa do Benderja je približno pol ure manj vožnje. Predvsem pa je imel Bender zame eno znamenitost, medtem ko me v Tiraspolu ni nič posebno privlačilo.

Bender

Utrdba v Benderju stoji ob mogočni reki Dnjester in je bila teko zgodovine velikokrat pomembna točka v raznih bitkah med narodi. Prvotno naj bi bila zgrajena v 16. stoletju, ko je bil ta del Evrope pod Osmanskim imperijem. V Naslednjih letih je trdnjava služila kot strateška obramba zaradi svoje lege na stičišču imperijev (Rusija, Turčija/otomanski imperij, Madžarska …). Skozi čas je trdnjava v Benderju doživela številne bitke, vključno s spopadi med Osmanskim in Ruskim imperijem ter Moldavijo, v njej pa je med izgnanstvom našel zatočišče celo švedski kralj Karel XII. Danes ponuja edinstven vpogled v burno zgodovino regije, ki je nam večinoma ne poznana. Vstopnina v trdnjavo je bolj kot ne simbolična, plačati pa se da tudi z moldavskimi levi (ali pridnestrskimi rublji). Nama je med sprehodom med debelimi kamnitimi zidovi, bastijoni in stražnimi stolpi delala družbo prijetna lokalna mačka 🙂

V kompleksu okoli trdnjave je še lepa pravoslavna cerkev, pa na voljo so stranišča in wifi! Od tam sva se potem peš podali v center mesta in se sproti čudili spomenikom, ki so bili kot iz kakšnih starih filmov o sovjetski zvezi (ali pa nekaj podobnega, kot sem že videla v Belorusiji), razpadajočim avtobusom, starim socialističnim blokom in številnim Leninovim spomenikom.

Kišinjev

Za konec pa še par besed o glavnem mestu Moldavije – Kišinjevu. Tam sva preživeli en dan, od tega sva bili celo popoldne na festivalu vina, ki se v Moldaviji odvija prvi vikend v oktobru.

Kaj si torej ogledati v Kišinjevu? V centru mesta je pravoslavna katedrala Jezusovega rojstva. Pred katedralo stoji moldavski slavolok zmage, čez cesto pa je moldavski parlament. Poleg parlamenta je kip Štefana Velikega, moldavskega junaka … in to je to, kar je v strogem centru. Malo zahodneje je eno jezero (Valea Morilor), do katerega vodi lepo stopnišče Scara Cascadelor, na ograji ob jezeru pa stoji kip Malega princa, ki je res majhen in morda ravno zato zanimiv. Dolgo ga boste iskali, tako zelo majhen je. Nekoliko južno od centra mesta je za pogledat (od zunaj) zapuščen hotel National Moldova. Če boste v mestu dlje časa, pa je smiselno pogledati še Puškinov muzej, Organ Hall (koncertna dvorana), državno opero in še kakšno galerijo ali nacionalni muzej. Nič posebnega, a hkrati lepo in umirjeno mesto je tole.

Znamenitosti Moldavije morda niso svetovno znane in niso neki blazni ekstremi. So pa gotovo zanimive stvari, kjer neke hude gneče zaenkrat še ni.