JV Armenije je stisnjen med dve “sovražni” državi: Azerbajdžan in Turčijo, manjši del meje pa ima tudi z Iranom. V času, ko sva potovala po Armeniji in je bilo stanje z Azerbajdžanom precej napeto, hkrati pa je grozilo, da se bo vmešal še Iran, nekako nisva bila prepričana, če je sploh smiselno obiskati ta del države. A sva se vseeno opogumila in ni nama bilo žal. Ta del Armenije je bil prekrasen. Ogledala sva si znan samostan Tatev, poiskala naravne bazenčke, se sprehodila do ruševin še enega prečudovitega samostana, na poti pa si pogledala še armenski Stonehenge.
Ikonični samostan Tatev, Armenija
Samostan Tatev
Samostan Tatev stoji na manjši planoti nad pečinami in globoko sotesko. Je še en tipičen armenski samostan, posebnega pa ga dela predvsem njegova lokacija. Midva sva prespala v bližnji vasici in se na vse zgodaj zjutraj odpravila po glavni cesti malo nad samostan. Tako sva imela čudovit razgled tekom sončnega vzhoda. Sonce je počasi barvalo samostan in prebujalo naravo okoli naju. Sledil je še ogled samega samostanskega kompleksa. Znotraj je več manjših armenskih cerkvic in v eni sva ravno ujela bogoslužje in prekrasno armensko cerkveno petje. Na dvorišču samostana pa je zanimiv je steber Gavazan, ki naj bi bil najstarejši znani seizmograf. Steber je namreč tako zgrajen, da se lahko ziba, a se ne podre. In glede na njegov nagib, naj bi določali jakost potresov v srednjem veku.
Samostan Tatev v jutranjem soncu
Devils bridge in naravni bazenčki
Cesta do samostana Tatev je milo rečeno divja. Da pridemo do samostana (in vasice v bližini), se je treba najprej strmo spustiti po ovinkasti cesti (predstavljaje si cesto na Vršič), ko prideš do dna soteske, se tam prečka t.i. Hudičev most (Devil’s Bridge) in potem te čaka še enkrat toliko serpentin do samostana. Aja, pa omeniti velja, da je cesta res razsuta, globoke luknje, večji del ceste je makadamski kot pa asfaltiran, ogromno tovornjakov … res ni tole užitek za vozit. Zato se pavza pri Devil’s Bridge (hudičevem mostu) res prileže.
Naravni bazenčki pod Hudičevim mostom
Sam most se nama ni zdel nič posebnega, bolj zanimivo je bilo plezanje od mostu dol proti rečni strugi oz soteski. Nekje sva prebrala, da so tam spodaj čudoviti naravni bazenčki, v njih pa topla voda. In sva se podala v raziskovanje. Plezanje je kar konkretno. Potrebna je primerna obutev, s katero lahko dobro stopaš po kamenju oz. skalah. Pa malo moči v rokah, ker se je treba na določenih mestih prijeti za nameščeno vrv in se ob njej spustiti. Potem je pa potreben še kakšen skok čez skale in imeti moraš dober “nos” oz. iskalne sposobnosti, da bazenčke dejansko najdeš. Midva sva jih kar dolgo iskala, a prav do njih nisva prišla. Ne vem, ali je bila ravno takrat tako visoka voda, da nisva mogla bliže, ali pa so bili opisi, ki sva jih brala, ter fotografije, ki sva jih videla, od kakšnih drugih bazenčkov. Med nama in “najinimi” bazenčki, ki so bili mimogrede čudoviti, je bila deroča reka, preko katere se ni dalo. Je bilo pa vseeno tudi tole iskanje zelo zanimiva pustolovščina.
Zapuščeni samostan Hermitage of Tatev (Tatevi Mets Anapat)
Od hudičevega mostu (Devil’s Bridge) se da iti tudi peš do ruševin še enega samostana. Pot se začne na drugo stran kot bazenčki, ob cesti je en smerokaz, peš pot pa je vrisana tudi v navigaciji npr. maps.me. Potka je lepa, shojena, zložno se dviga … midva sva hodila približno 45 minut skozi čudovito naravo. Edina posebnost te peš poti je prečkanje reke. Na eni točki je treba čez plitko reko. A je ravno tako globoka, da boš moker, če boš poskusil prečit, hkrati pa ven ne gleda noben kamen oz. skala, na katero bi skoči. Ja nič, bo treba čevlje dol in pač v vodo. Že v Južni Ameriki sva se naučila, da je za take primere najboljše hodit po reki v nogavicah. Torej, čevlje dol in v roke, v nogavicah pa v vodo. Malo je bila hladna, ampak je šlo. Na drugi strani sva mokre nogavice sezula, jih obesila na bližnjo vejo in šla dalje do samostana. Nazajgrede nogavice seveda niso bile suhe, zato sva pač mokre dala nazaj na noge, spet prečila reko, potem pa jih pospravila v neko vrečko. Aja, po nekem naključju sva imela oba na sebi dvojne nogavice, tako da kljub enim mokrim, nisva bila čisto brez.
Sedaj pa še par besed o ruševinah samostana. Na kratko: prekrasen je! Nekoč je menda tu živelo do 700 menihov, danes je samo še en, ki malo skrbi za samostan. Videla sva ga le od daleč, sicer pa sva bila čisto sama v prekrasni naravi oz med zapuščenimi zidovi in ruševinami nekoč velikega in pomembnega samostana. Nama je bilo tole prečudovito in priporočava vsakemu, da se odpravi do sem.
Armenski Stonehenge – Zorats karer
Na jugu Armenije, na poti iz npr. Erevana proti Tatevu je še ena stvar, vredna ogleda: Zorats karer oz. Karahunj. Pravijo mu tudi Armenski Stonehenge, čeprav je precej manj sofisticiran od pravega Stonehenge-a v Angliji. Kakorkoli, tu v Armeniji so v koncentrične kroge postavljeni tudi do 3m visoki ploščati kamni, ven iz krogov pa gledajo neke “roke” oz. osi. Nekateri kamni imajo pod vrhom luknjo, zato obstajajo sklepanja, da so te luknje uporabljali za opazovanje nebesnih pojavov. Ampak, pravzaprav pa nihče ne ve čisto točno, kdo in zakaj so to postavili, vse skupaj je ena velika uganka. Je pa fino, malo za noge pretegnit na poti iz seveda do juga Armenije 😉
Kako do Tateva in okolice?
Tatev leži na JV Armenije, relativno daleč od glavnega mesta. Midva sva po Armeniji potovala z najetim avtomobilom, zato sva se tja pač peljala. Pokrajina je čudovita, razgibana, cestnin ni, ceste so načeloma v dobrem stanju, razen tista, kjer se spustiš do hudičevega mostu (Devils bridge) in potem vzpneš do samostana Tatev. Tista je pa res slaba :). Do samostana Tatev greš lahko tudi z Wings of Tatev, menda najdaljšo gondolo na svetu. Ta ima spodnjo postajo v kraju Halidzor, torej pred tem tahudim klancem in ovinki.
Ceste po Armeniji so načeloma v dobrem stanju
Za nazajgrede pa sva našla precej lepšo in boljšo cesto, ki povezuje vas (in samostan) Tatev s krajem Sisian. Cesta je čisto nova, zato morda še ni v vseh navigacijah. Ampak jo vsekakor priporočava. Edino potem ne greš mimo tega Hudičevega mostu, kar pa je tudi zanimivo za videt.
Kdor bo potoval z javnim prevozom, bo moral poiskati t.i. maršrutko, armenske kombije, ki vozijo na relacijah. Lahko pa se že v Erevanu dogovorite za organiziran izlet. Niso tako dragi, hkrati pa vam prihranijo kar nekaj časa in živcev (čakanje na javni prevoz zna trajat). Preverite izlete spodaj na GetYourGuide:
