Potopis: Izrael in Palestina – sveti kraji za islam, krščanstvo in judovstvo

3,K

Potopis: Izrael in Palestina vam bo pokazal moje videnje, moje doživljanje teh krajev. Vse kar sem vedela o teh krajih pred našim potovanjem, je bilo to, da se ves čas nekaj “kregajo”. Da se vsake toliko malo bolj grdo pogledajo in takrat potem kje eksplodira kakšna bomba in koga ubije. No, pa vedela sem, da so to sveti kraji za vse tri večje religije tega sveta: za islam, za judovstvo in krščanstvo.

Vedela sem, da številni Evropejci zaničujejo Izrael zaradi njihovega odnosa do Palestincev, a hkrati mi ni bilo jasno, zakaj. Saj so Izraelci tam na podlagi nekega dogovora, sklepa OZN, niso si tega kar prilastili. Po drugi strani pa razumem, da je bilo na ta način Palestincem odvzeto nekaj ozemlja. Po potovanju po Izraelu in Palestini vem nekoliko več o njihovem konfliktu in odnosu med ljudstvi. Vseeno pa ne morem reči, da podpiram eno ali drugo stran. Zadeva je čisto preveč kompleksa in ne sega samo v čas po drugi svetovni vojni, ko so ustanovili državo Izrael, ampak daaaaaaaleč nazaj, vse do rimskega imperija, če ne še prej. Bolj mi je bilo zanimivo, kako ljudje sobivajo. Kako se (ne)tolerirajo glede na versko in etnično pripadnost.

Potopis: Izrael in Palestina je moj zapis s potovanja po “Sveti deželi”. Ogledali smo si veliko verskih objektov, seveda pa nismo izpustili narave. Moram reči, da so to izredno zanimivi kraji, ki mi bodo še dolgo ostali v spominu.

Potopis: Izrael in Palestina

Kulturni šok

V Izraelu sem doživela kulturni šok. Pričakovala sem državo Izraelcev, judov. Predstavljala sem si, da bom na cestah videvala moške s tistimi judovskimi kapami in kodrastimi lasmi ob ušesih. No, saj sem tudi nekaj teh videla, ampak največ sem videla muslimanov (Arabcev). Ženske zavite v črne burke, moški v belih haljah, na vsakem vogalu minareti, petkrat na dan klic k molitvi od tam gor … Ne, tega v Izraelu sploh nisem pričakovala. Tako sem potrebovala par dni, da sem se na to navadila in sprejela dejstvo, da so tu še danes vse religije pomešane.

Prav tako me je presenetila pokrajina. Ne vem zakaj, ampak Izrael sem si predstavljala kot zeleno deželo, saj so znani po svojem kmetijstvu. Tam so namreč izumili češnjev paradižnik, tam gojijo vse sorte agrumov, pa tudi številno drugo sadje in zelenjavo. No, saj se je izkazalo, da vse to res gojijo, ampak to so pač nasadi, ki jih umetno zalivajo in to so tudi edine zelene zaplate v sicer pustem, peščenem in tudi precej umazanem Izraelu. Smeti ležijo ob cesti tako, kot v manj razvitih državah. Gotovo pa tega nisem pričakovala v Izraelu, ki ima višji standard kot Slovenija.

Nazaret

Naš prvi postanek na poti je bil Nazaret. Zapomnila si ga bom predvsem po cerkvi Marijinega oznanjenja. To je največja katoliška cerkev na Bližnjem vzhodu, stoji pa na kraju, kjer naj bi se Mariji prikazal angel in ji povedal, da bo rodila Jezusa.

Cerkev je prava arhitekturna umetnina (mogoče se Rok ne bi strinjal z mano, ampak meni se je zdela zelo domiselno zgrajena). Cerkev Marijinega oznanjenja je narejena v dveh nadstropjih. Spodaj je Marijina votlina, menda kraj, votlina oz. pač tipična hiša v takratnem Izraelu, kjer je Marija živela. Ta votlina oz. spodnje nadstropje cerkve ima v sredini stropa luknjo, skozi katero prihaja svetloba iz zgornjega nadstropja. To zgornje nadstropje je glavni del cerkve. Največji in najlepši del, kjer se odvijajo skoraj vsi verski obredi. Nad luknjo v stropu votline oz. v tleh glavnega dela cerkve je kupola. Ogromna kupola, ki naj bi bila v obliki narobe obrnjene lilije.

Okoli cerkve je obzidje, kjer so upodobitve Marije, ki so jih darovala ljudstva z različnih koncev sveta. Med njimi je tudi slovenska upodobitev, ampak meni so bile najbolj zanimive upodobitve azijskih ljudstev. Zanimivo je, kako si različni ljudje Marijo predstavljajo različno. Kitajska Marija recimo ima čisto kitajske poteze, indonezijska Marija je mene spominjala na podobo Kalipso iz filma Pirati s Karibov 😀

V Nazaretu je še več cerkva in vsaka je postavljena na kakšnem zgodovinsko-versko pomembnem kraju. Grškokatoliška cerkev stoji na kraju nekdanje sinagoge, kjer naj bi Jezus učil, cerkev Jožefa Tesarja stoji nad Jožefovo hišo … Hitro smo ugotovili, da bo očitno na vsakem pomembnem kraju cerkev, originalnega kraja pa se očitno ne da več videti. Kasneje smo izvedeli, da je razlog tudi to, da so ljudje želeli odnesti s seboj domov tudi košček teh svetih krajev. Tako je vsak vzel en kamen, malo peska … in stvari so se uničevale.

Cezareja

Cezareja je prijetno mesto ob Sredozemskem morju. Tam smo si ogledali rimske izkopanine nekdanjega mesta Cezareja Martima. Najlepši so seveda mozaiki in ohranjen amfiteater, še boljši pa je bil skok v morje. Potovali smo namreč v juliju, ko je v Izraelu noro vroče, zato je ohladitev še kako prijala. Čeprav, tudi morje ni bilo pretirano hladno.

Zanimivo mi je bilo tudi brati o tem, kako je Cezareja nastala. To, kar je možno danes videti, so ostanki rimskega mesta, ampak pred tem je bilo tam že feničansko mesto. Kasneje je bila Cezareja sedež rimske Judeje, potem je spadala pod bizantinsko cesarstvo in je bila pomembno mesto za zgodnje kristjane, dokler je niso porušili v eni izmed vojn. Nekaj stoletij kasneje, ko so tu že živeli muslimani, so mesto ponovno zgradili oz. obnovili, pa so ga uničili v enem izmed križarskih pohodov. Križarji so to področje zavzeli in potem spet postavili pomembno mesto zase. Čez nekaj stoletij je mesto spet propadalo, dokler se sem niso naselili Bošnjaki v 19. stoletju, ko so ga spet obnovili. Od takrat dalje pa mesto Cezareja cveti in se razvija v moderno in lepo izraelsko mesto.

Ta kratka zgodovina Cezareje nekako povzame tudi zgodovino Izraela. Tu so se res menjavala najrazličnejša ljudstva in verstva, enkrat je eden prevzel oblast, pustil svoj pečat, potem je prišel nekdo drug pa spet tretji …

Haifa

Haifa je veliko obmorsko mesto, ki so ga zgradili nemški templarji. No, mesto je obstajalo že prej (tako kot Cezareja), ampak današnjo obliko in lokacijo pa naj bi mu dali Nemci. Glavna znamenitost Haife je Bahai World Center. To je kompleks svetišča z zlato kupolo in do potankosti urejenih, simetričnih vrtov na vzpetini (gora Karmel), od koder se lepo vidi celo mesto in Sredozemsko morje. Bahai World Center je sedež verstva bahajstvo. To je neka mešanica različnih verstev, ki temelji na treh enotnostih: boga, prerokov in ljudi. Priznavajo različne preroke Mojzesa, Mohameda, Jezusa, Krišno, Budo … Kot pravim, zanimiva mešanica, predvsem pa zelo lepa lokacija v Haifi.

Galilejsko jezero

Obisk Galilejskega jezera je pomenil za nas najbolj severno točko potovanja. Galilejsko jezero leži tik pod Golansko planoto, to je del Izraela, ki si ga lasti tudi Sirija. Če boste pogledali zemljevid Izraela, boste videli številne črtkane črte namesto meje. To je zato, ker meja ni fiksno določena. Galilejsko jezero leži v v tektonskem jarku na nadmorski višini (nižini) okoli -200m. Kot tako je najnižje ležeče sladkovodno jezero na svetu.

Kopanje v jezeru se nam je zdelo kot zelo dobra ideja v vročem poletju, ampak voda je bila bolj vroča kot pa zrak zunaj! Resno, koža me je pekla, ko sem šla v vodo! Torej, nič ne bo z ohladitvijo. Privoščili smo si “Petrovo ribo”, ribo tiapija, ki je tipičen ulov v Galilejskem jezeru, a zame noben presežek. Okoli Galilejskega jezera je še veliko zgodovinskih ostankov, mi smo si jih pogledali zelo na hitro (Kafarnaum, ter številne cerkve, ki stojijo na krajih, kjer je Jezus deloval).

Jeriha in vstop v Palestino

Od Galilejskega jezera smo se peljali proti jugu in vstopili v Palestino. Razen neprijetne mejne kontrole, ni bilo nobenih posebnosti, nobenih sprememb in tudi sama Palestina ni delovala nič drugače. Pokrajina tukaj je pa že res prava kamnita puščava. Nobenega zelenja, le kamenje in vročina! Sem pa na tej poti videla divje kamele, kar je tudi nekaj 🙂 Cesta pelje tik ob reki Jordan in ob jordanski meji. Ves čas smo videvali dvojno bodečo žico na meji, vmes minsko polje ter na naši, notranji strani ograje širok in čisto zglajen makadam – da se takoj opazi stopinje, če bi se kdo želel približati meji. Nisem čisto razumela, zakaj taka meja, če pa naj bi bili Palestinci in Jordanci zavezniki. Ali pač?

Kakorkoli, Jeriha velja za najstarejše mesto na svetu, saj naj bi bila stara več kot 10 000 let! Mesto je zanimivo za hiter sprehod. Največja znamenitost je vodnjak, kjer izvira voda, ki je bila vir preživetja za vsa ta leta. Druga posebnost tega mesta pa je bližina gorskih samostanov Qumran ter Mrtvega morja.

Mrtvo morje

Najbolj težko pričakovan del našega potovanja po Izraelu: Mrtvo morje. Leži na globini -430m in je največja depresija na svetu. Poleg tega je Mrtvo morje približno 10x bolj slano kot ostali oceani (vsebuje 34% soli), kar ga naredi izredno gostega in zato lahko ljudje “lebdimo” na njegovi površini. Plaža blatna, zunaj grozna vročina, ko stopiš v morje tudi samo blato po tleh … začelo se je precej neobetavno in nič kaj lepo. Potem pa sem se usedla v vodo, spustila noge s tal in POP! Noge so priplavale na površino! Dejansko sem sedela v vodi, ni mi bilo treba plavati, zamahovati z rokami. Noro!

Sicer me je koža hitro začela peči, tako da nisem ravno knjige brala v Mrtvem morju, vseeno pa je to en prav poseben občutek. Še opozorilo: če greste v Mrtvo morje, se par dni prej ne brijte, ker vas bo koža noro pekla (moja sestra tega ni upoštevala in je po nekaj sekundah tekla iz vode!). Prav tako si prekrijte morebitne rane na koži, ker vas bo spet noro peklo. Nikakor ne dajte glave pod vodo in nikar vode ne pijte!

Betlehem

Betlehem je še eno mesto, ki je direktno povezano s krščansko vero. Tu se je namreč rodil Jezus. Pravoslavna cerkev, ki je zgrajena nad mestom, kjer se je to zgodilo me ni navdušila. Je temna, zatohla, vse stene so prekrite z blagom … V okolici so še nekatere druge cerkve in kapele, ki so vsaj malo bolj zračne 🙂 V spominu mi bo ostala Hieronimova votlina. Hieronim je bil učenjak, ki je Sveto pismo prevedel v latinščino. Zanimivo je bilo videti, kje je živel in kje je naredil to veliko delo.

Nekoliko ven iz mesta so Pastirske poljane, kraj kjer naj bi pastirji videli zvezdo repatico. Tudi tam so postavili cerkev, ki jo je zasnoval isti arhitekt kot cerkev v Nazaretu. Spet mi je bila zelo všeč simbolika. Cerkev je v obliki beduinskega šotora. Streha predstavlja nebo z zvezdami in tudi dejansko so v strehi majhne odprtine v obliki zvezd, skozi katere prodira nežna svetloba in res daje občutek zvezdnatega neba.

Jeruzalem

Končno Jeruzalem. Tega mesta sem se tudi izredno veselila, ko pa ima toliko zgodovine! To je sveto mesto za vse tri religije in zanimivo je opazovati kako sobivajo. Če temu lahko rečemo sobivanje 🙂 Pravijo, da vzdržujejo “status quo”. Vsaka religija se mora striktno držati pravil in potem nekako gre. Cerkve, ki so postavljene na pomembnih krajih Jezusovega življenja si delijo katoliška cerkev, pravoslavni in protestanti. Seveda pa to niso samo 3 veje krščanstva, ampak so znotraj tega še številni redovi in seveda želi vsak svoj košček, uro v dnevu, ko ima pomembno cerkev na razpolago. Tako je dejansko do minute natančno narejen razpored, kdaj lahko kdo kam gre znotraj posamezne cerkve.

Stari del Jeruzalema je razdeljen na štiri dele: armenska četrt, judovska četrt, muslimanska četrt in krščanska četrt. Včasih so v teh četrtih živeli izključno pripadniki določene vere, danes pa je vse že malo zmešano, predvsem pa so povsod natlačene trgovinice s spominki in restavracije za turiste.

Krščanska četrt

Za kristjane je glavna znamenitost v Jeruzalemu Bazilika Božjega groba. To je cerkev, ki se razteza preko domnevnega kraja, kjer so Jezusa križali, pa vse do njegovega groba. Meni se zdi oboje zelo blizu skupaj, glede na to, da je sedaj vse znotraj ene cerkve. Vsekakor pa je to kraj, vreden obiska. Zanimivo je videti, kako so naredili cerkev na različnih nivojih. Najvišji nivo je tam, kjer so Jezusa križali – Golgota, bistveno nižje spodaj je potem Jezusov grob. Vstop v Jezusov grob je strogo reguliran, vrsta je dolga, notri pa imaš na razpolago res kratek čas, da si ga pogledaš. Vsekakor pa vredno obiska.

Muslimanska četrt

Za muslimane je sveti kraj v Jeruzalemu Tempeljski grič ali Veličastno svetišče (Haram al-Sharif po arabsko) . Tukaj sta nekoč stala glavna dva judovska templja, ki pa sta bila porušena in na tem mestu sedaj stoji mošeja Al Aqsa. Kot ikona Jeruzalema je dostikrat predstavljena zlata kupola. To je “Dome on the Rock” oz. Kupola na skali, ki stoji poleg prej omenjene mošeje in velja za najstarejše muslimansko svetišče na svetu. Ta kraj je tretji najbolj sveti kraj za muslimane. Vstop na Tempeljski grič je dovoljen le muslimanom, zato si te ikone Jeruzalema nismo mogli pogledati od bliže.

Judovska četrt

Tudi za Jude je Jeruzalem sveti kraj. Žal je bil njihov tempelj na Tempeljskem griču porušen. Jim je pa ostal zahodni zid tega templja, ki ga danes poznamo pod imenom Zid objokovanja ali Zid žalovanja. Zid si lahko ogleda vsak, le spoštovati je treba svetost tega kraja za Jude. To pomeni tudi primerna obleka (pokrita ramena in kolena). Zanimivo je bilo opazovati ljudi, kako pristopajo k zidu. Dostop do zidu je ločen za ženske in za moške. Ženske morajo imeti spuščene lase, moški pa tisto tipično judovsko kapo na glavi. Molijo tik ob zidu in kadar izgovorijo besedo Jahve (bog), se morajo priklonit. V zid lahko vstavijo list s svojo prošnjo, molitvijo. Ko zaključijo z molitvijo, hodijo ritensko. Menda zato, ker zidu nikoli ne smeš pokazati hrbta.

Opazovanje tega obreda je bilo zelo zanimivo, zmotili so ga le klici k molitvi v mošejo nad zidom. Pa naj še kdo reče, da so samo Izraelci “ta grdi” in trpinčijo uboge Palestince. Tukaj imajo namreč megafone od mošeje, ki predvajajo klice k molitvi in potem tudi vse molitve, usmerjene direktno dol proti Zidu žalovanja.

Jeruzalem ima še ogromno nekih znamenitosti, kot npr. obzidje z Levjimi vrati, Davidovimi vrati, Via dolorosa … zunaj starega mesta mi je bilo zanimivo pokopališče, na katerem je pokopan Oskar Schindler. Nemec, ki pa je v času holokavsta v svoji tovarni zaposlil in ta način rešil pred smrtjo številne Jude. Oskar Schindler je eden redkih ne-Judov, ki je pokopan v Izraelu. Dalje je zelo lep tudi oljčni vrt Getsemani, kjer rastejo menda 2000 let stare oljke pa potem je tu še ničkoliko cerkva, ki stojijo na pomembnih mestih kar se tiče Jezusovega delovanja.

Vstop in izstop iz Izraela – stroge mejne kontrole

Za konec pa še nekaj besed o vstopu in izstopu iz Izraela. Iz Zagreba smo leteli z El-Al letalsko družbo direktno v Tel Aviv. Vedeli smo, da vize za Izrael ne potrebujemo, so nas pa opozorili, da moramo biti na letališču dovolj zgodaj, saj so mejne kontrole izredno stroge. Tako smo bili v Zagrebu že ob 9h zjutraj, let pa smo imeli šele ob 13h. Meni se je zdelo bizarno zgodaj, a se je izkazalo, da je bilo ravno prav. Ko smo čakali v vrsti za check-in, so do nas pristopili neki policisti (izkazalo se je, da so izraelski) in nas začeli izpraševati: kam gremo, zakaj gremo v Izrael, kaj bomo tam počeli, kje bomo nastanjeni, kako bomo potovali naokoli … Izpraševanje je trajalo 15 minut do pol ure in nam je dalo vedeti, da se z izraelsko vojsko ni za hecat.

Vstop v Izrael je bil potem nekoliko lažji. Spet so nas sicer podrobno spraševali, zakaj smo tam, kje se bomo zadrževali, ampak ni bilo tako hudo (ali pa smo se že navadili). Žig so nam dali v potni list, čeprav so vprašali, če ga želimo rajši na papir. Ker nismo imeli nobenih načrtov za prihodnja potovanja v države, ki bi komplicirale zaradi izraelskega žiga, smo ga z veseljem imeli v potnem listu.

Meja med Izraelom in Palestino je bila meni najbolj neprijetna. Do zob oboroženi vojaki, spet izpraševanja, kam, zakaj, s kom … Enkrat vsi ven in vsak posamezno preko meje, drugič smo lahko ostali na svojih sedežih in so nas samo res dobro pregledali, ampak vseeno izredno neprijetno. Spet bom poudarila: verjetno zato, ker je bilo prvič.

Izstop iz Izraela je bil pa spet svoje doživetje. Mislili smo, da nas bodo domov spustili brez težav. Kje pa! Na letališču v Tel Avivu smo morali vse svoje kovčke dati skozi rentgenski pregled in vse kar je bilo sumljivega, je bilo treba pokazati. Ampak sumljivi so jim bili recimo čevlji z nekoliko debelejšim podplatom ali peto, pa konzerve tune, debele knjige … Vsako stvar so sumničavo pregledali. Ugotovili smo, da je “čarobna” beseda “from home”, torej da stvari nismo kupili v Izraelu, pač pa smo jih prinesli od doma. Potem so nas hitro spustili dalje.

Zaključek

Potovanje po Izraelu in Palestini je bilo zelo zanimivo, meni predvsem zaradi mešanja verstev in kultur. Najbolj mi je bila všeč cerkev Marijinega oznanjenja v Nazaretu ter kopanje v Mrtvem morju. To bi res rada ponovila še kdaj! Seveda je ostalo še kar nekaj krajev v Izraelu, ki bi si jih želela videti. Predvsem smo izpustili južni del države. To bo moralo enkrat kasneje priti na vrsto 😉