Izlet v okolico Bakuja: blatni vulkani, naftne črpalke in večni ogenj

432

Vikend izlet v Azerbajdžan je bil sestavljen iz enodnevnega ogleda glavnega mesta Baku in enodnevnega izleta v okolico Bakuja. Namreč v neposredni bližini glavnega mesta Azerbajdžana se nahaja kar nekaj znamenitosti. Mene osebno so najbolj zanimale naftne črpalke ter “večni ogenj” – luknja v tleh, iz koder izhaja naravni plin, ki na površini gori, vedno gori. Potem pa so v okolici Bakuja še blatni vulkani, samo Kaspijsko jezero, starodavni templji in čudovite mošeje. Znamenitosti je ravno prav za en celodnevni izlet, če imaš lasten prevoz.

Izlet v okolico Bakuja

Kakšen prevoz izbrati?

V Baku sem potovala s svojo mlajšo sestro, sam izlet pa je bil izredno spontan (karte sva kupili 5 dni pred odhodom!) in tako nisva imeli veliko časa za planiranje. Jaz sem vedela, da si želim videti tisti “večni ogenj”, ostalo je bilo pa bolj tako: če nama uspe, super, če ne, pa tudi ne bom jokala. :). Z javnim prevozom bi lahko videli eno ali dve stvari v okolici Bakuja, vsega gotovo ne. Moja prva ideja je bila najem avtomobila za en dan. Ampak ima večina agencij pogoj, da moraš avto najeti za minimalno 2 dni. Oz. te enodnevni najem stane enako kot dvodnevni. Moja sestra se je nekoliko bala kaotičnega prometa v Bakuju (čeprav se meni ni zdel tako grozen oz. sem videla že hujše :)).

Ko so nama v hotelu ponudili celodnevni izlet do vseh teh znamenitosti in zasebnega šoferja za ceno 75€, sploh nisva več razmišljali. Cena je bila taka kot 2-dnevni najem avtomobila, pa še voziti nama ni bilo treba. In hkrati sva imeli možnost pogovora z domačinom, ki nama je tudi povedal veliko o Azerbajdžanu. Tako sva šli na izlet v okolico Bakuja s privatnim šoferjem. Cenejša možnost bi bila organiziran izlet. Nekaj sva jih gledali na Get Your Guide, ampak potem nama je udobje pretehtalo ceno (moja sestra ni tak hud avanturist, kot sem jaz :)).

Znamenitosti v okolici Bakuja

Mošeja Bibi-Heybat (Bibiheybət məscidi)

Na južnem obrobju Bakuja se nahaja zanimiva mošeja Bibi- Heybat, ki ima za muslimane poseben pomen. Mošeja je namreč zgrajena nad grobom hčerke šiitskega imama, potomca preroka Mohameda. Mošeja najverjetneje izvira iz 13. stoletja, a je bila v času sovjetskega režima popolnoma uničena, porušena (skupaj z rusko pravoslavno cerkvijo in katoliško cerkvijo v Bakuju). Ko se je Azerbajdžan osamosvojil, pa so mošejo ponovno zgradili v “originalnem” izgledu. Zgradba torej izvira iz 90. let prejšnjega stoletja.

Mošeja je relativno majhna in ni primerljiva s kakšno mošejo na Arabskem polotoku. Je pa prijetna in lepa za hiter ogled.

Blatni vulkani v Gobustanu

Gobustan je pokrajina okoli 100km južno od Bakuja. Gre za sušno pokrajino, kjer kraljujejo blatni vrelci (oz. vulkani). Na robu te “puščave” je bilo treba zamenjati prevoz – za cca eno uro in dodatnih 35€ nas je lokalec v svoji Ladi Nivi zapeljal med blatnimi vulkani. Eni so višji, drugi nižji, a vedeti je treba, da v nobenem primeru ne gre za konkretno visok hrib. To so bolj vulkančki, od velikosti malo večje krtine pa do npr. konkretnega kupa peska pri nas. Vulkani imajo v sredini “krater”, v katerem brbota blato. Nekateri vulkančki so bolj aktivni in blato stalno brbota, drugi so malo manj (teh je več), kjer moraš malo počakati, da vidiš, kakešn balonček, ki se razpoči na površju. Načeloma blato ni vroče, brbotanje je le posledica pretakanja proti površju.

Zanimiva pokrajina in zanimivo doživetje. Midva sva se sicer v Kolumbiji kopala v zelo gostem in toplem blatnem vulkanu Totumo. Morda mi zato tile vulkani v Gobustanu niso bili tako impresivni. So manjši, a seveda številčnejši. Azerbajdžan namreč velja za državo z največ blatnimi vulkani! Vseeno pa je bila to zanimiva izkušnja.

Petroglifi v Gobustanu

V neposredni bližini blatnih vulkanov se nahaja tudi neke vrste arheološko najdbišče: petroglifi, torej starodavne poslikave na skalah. Najstarejše (in najenostavnejše) slike izvirajo iz neolitika, potem pa se da spremljati razvoj vse do železne dobe. Najprej sva obiskali muzej, kjer je kratka razlaga petroglifov – kaj predstavljajo, kdaj so bili naslikani itd. Potem pa je sledil še sprehod skozi zunanji del muzeja, kjer se da prave petroglife, poslikave na skalah še videti. Izredno zanimiva stvar. Prej v muzeju ti je vse jasno, kaj kateri petroglif predstavlja. Ko pa jih potem gledaš v živo, na skalah, pa moraš kar dobro pogledati, da vidiš njihovo obliko in pomen.

Zoroastrski tempelj Atešgah (Atəşgah)

Popoldan smo se premaknili na drugo stran Bakuja, torej na sever. Ena najpomembnejših znamenitosti tam je tempelj Atešgah oz. Tempelj Ognja (ognjeni tempelj). Ime je dobil po večnem ognju, ki je gorel v templju kot posledica uhajanja zemeljskega plina iz tal. Tempelj je bil kraj srečevanja, poučevanja in seveda čaščenja ognja dolga stoletja. Uporabljali so ga hindujci kot tudi zoroastrijci. Zoroastrizem je vera, na kateri naj bi temeljile vse današnje religije, oz. iz nje izvirale. Vera izhaja iz Perzije iz časa cca 1000 ali pa še kakšno stoletje prej pr.Kr, potem pa se je razširila tako proti Indiji, kot tudi proti zahodu. Začetnik naj bi bil prerok Zaratustra, ki je živel najverjetneje v današnjem Iranu.

Ne bom šla preveč v detajle te vere, saj sem jo tudi sama šele v Azerbajdžanu spoznala. Sam tempelj Atešgah je zanimiv za ogled in rahlo spominja na kakšno indijsko utrdbo. Ograjena posest, vse naokoli so manjši prostori, celice za menihe, kasneje pa tudi popotnike, ki so tu potovali na svoji poti iz Indije v Evropo. V sredini je najsvetejši del, prostor, kjer je gorel večni ogenj, ki je nekje v 70. letih prejšnjega stoletja ugasnil. Sedaj ogenj spet gori, a plin zanj zelo očitno dovajajo po ceveh, ki pridejo iz Bakuja.

Večni ogenj Yanar Dag (Yanar Dağ)

Za konec pa še glavna znamenitost – vsaj zame. Večni ogenj, ki stalno gori pod nekimi skalami v bližini Bakuja. Želja je bila sicer biti tam, ko se stemni, ampak je ta večni ogenj sedaj ograjen, zaračunavajo vstopnino in ta “ograda” se zapre ob 18h. Tako da smo morali pohiteti in si ga ogledati še po svetlem. Kakorkoli, stvar je noro zanimiva. Tu izpod skal uhaja zemeljski plin, ki je nekoč, pred “davnimi” leti zagorel in do danes še ni nehal goreti.

Naftna črpalka

Jaz sem si res želela videti kakšno naftno črpalko od blizu. In na tem izletu je bilo možnosti kar nekaj. Prva je bila že takoj, ko smo zjutraj na jugu zapustili mesto, potem pa jih je bilo res veliko še na severu Bakuja, med templjem Atešgah in Yanar Dagom. Ene so večje, druge so manjše, a vse so točno take, kot si sem si jih predstavljala. In vse dejansko delujejo. To niso razstavni eksponati, vse črpalke okoli Bakuja dejansko črpajo nafto oz plin iz podzemlja. Noro!

Plaža ob Kaspijskem jezeru

Moja sestra si je želela tudi kopanja v Kaspijskem jezeru. Zanimiva je debata, ali je Kaspijsko jezero res jezero ali je morje. Ima namreč pritoke, nima iztoka, nima stika z drugimi oceani ali morji in je polslano (to pomeni, da je malo slano). A vendar slanost ni posledica NaCl (natrijevega klorida), kar je sol, prisotna v ostalih morjih in oceanih, pač pa je tu posledica natrijevega sulfata (Na₂SO₄). Torej … morje ali jezero  – oboje je delno pravilen izraz.

Kaj pa kopanje, plaže ob Kaspijskem jezeru? Več ko sva brali, bolj sva bili razočarani. Saj namreč Azerbajdžan ne ponuja posebno lepih plaž. V Bakuju jih sploh ni, v okolici pa se najde kakšna … za nas, ki smo vajeni npr. hrvaške obale, bo tole razočaranje. Najin vodič naju je peljal v vas Delmar, ki je na severni strani polotoka Abşeron. Plaža je dolga, peščena, voda pa je rahlo motna. Nama ni delovala najčistejša. In ker se je že večerilo, pa še konec maja je bilo in temperature niso bile pretirano visoke, sva se odločili, da bo zadostovalo, da namočiva samo noge. Je bilo pa vzdušje na plaži res prijetno, tako zelo lokalno. Ljudje so s svojimi avtomobili zapeljali po peščeni plaži skoraj tik do vode, potem pa si razgrnili ležalnike, deke in si pripravljali večerjo. Ni manjkala glasba in seveda otroci z nogometno žogo.

Če že plaža ni neka rajska, je bilo pa vzdušje tisto, ki je naredilo tole res prijeten zaključek izleta po okolici Bakuja.