Utah – najbolj nora pokrajina v ZDA

59

Katarinina sestra Elizabeta se je maja 2022 podala na potovanje po ZDA, bolj natančno na potovanje po jugozahodnem delu ZDA. 2 tedna, najet avto, trije prijatelji in prevoženih ter obiskanih 6 zveznih držav. To je drugi del njihovega potovanja, ko so potovali po Utahu. Avtorja fotografij pa sta Janez Pollak in Elizabeta Korenčan.

Utah – drugi del roadtrip-a po ZDA

Velika želja nam je bila videti mesto duhov, zato smo na poti iz Gran Junctiona proti Moabu naredili postanek v kanjonu Sego. Žal smo odkrili le nekaj podrtih stavb, ne pa celotnega mesta. So pa v kanjonu ohranjene umetnine, najverjetneje so jih ustvarili ljudstvo Pueblans. To so predhodniki Indijancev, ki se v tem delu ZDA pojavljajo kar pogosto. Iz Sego kanjona smo se odpravili proti Moabu in Arches nacionalnemu parku. Ob cesti 70, ki pelje od Grand Junctiona proti zahodu Utaha smo opazili tudi vrsto antilope, ki sicer živi tudi v parku Arches in okolici. Iz relativno hladnega Kolorada, smo se znašli v vroči puščavi in na žgočem soncu.

– Nacionalni park Arches

Arches park je zelo obiskan, zato je potrebno termin za vstop rezervirati vnaprej. V parku pa se je težko izogniti množicam tudi v mesecu maju, ki ni vrhunec turistične sezone. Kljub visokem številu obiskovalcev pa smo videli srno, ki se je mirno sprehajala pod enim izmed obokov in pa veliko različnih ptic. Meni najbolj všečne so bile modre šoje (blue jay). Oboki v parku so zelo lepi, najlepši in najprepoznavnejši  iz slik pa je samostoječi obok. Ta se nahaja daleč od ceste čez park, sicer pohod ni zahteven, a vseeno traja dve uri. Odločili smo se, da gremo rajši pogledati večje oboke in bomo samostoječega gledali od daleč.

Zatem smo se ustavili še v mestu Moab za pozno kosilo in nato odpeljali na jug Utaha proti mestu Blanding. Ob poti je bil tudi znak za nacionalni park Canyonlands, a smo bili žal prepozni za obisk.

– Naravni park Natural Bridges

Še opozorilo, da so tako v Koloardu kot v Utahu in Arizoni na cesti zelo pogosto živali, sama sem na žalost opazila predvsem veliko že mrtvih srn. Ceste so malo, če sploh zavarovane z ograjami in prizori take količine mrtvih živali so kar boleči. Taka je bila tudi cesta do Blandinga.

Iz Blandinga smo se odpeljali proti naravnemu parku Natural Bridges. Razlika med oboki in mostovi v naravi je voda, če pod lokom kamenja teče voda je to most, brez vode pa je obok. V parku Natural Bridges vsaj občasno teče pod loki voda in se zato imenujejo mostovi. Sama nisem zares imela predstave o kanjonih in kamnitih skulpturah, a če se želiš približati mostovom je potreben konkreten spust, saj je nivo ceste na »površju«, mostove in kanjone pa je voda izrezala v globino. Spustili smo se do najmlajšega mostu in pot ni bila kratka. A je bilo vredno in na dnu smo našli še arheološke zapuščine Pueblansov, ki so domovali tudi na tem predelu. Pri hoji po tem parku je potrebno biti zelo pazljiv, da se držiš določene poti, ker na kamenju rastejo občutljive mešanice gliv, alg in drugih mikroorganizmov, ki so ključni za zadrževanje vlage v tem sušnem predelu.

– Monuments Valley

Vsaka stopinja jih lahko uniči. Iz parka Natural  Bridges smo ponovno po zapuščenih cestah odšli proti Monuments Valley-u, ki je na meji med Utahom in Arizono. Pot nas je peljala čez odprt ranč, kjer smo morali avto popolnoma ustaviti, da so cesto prečkale krave, po tem je cesta postala makadamska in se v kar nekaj serpentinah spustila v ogromno dolino, kjer je močno pihalo in vidljivost je bila skoraj na ravni megle, zaradi peska v zraku. Prehod iz Utaha v Arizono pa tudi pomeni, da se za eno uro spremeni časovni pas. Monuments Valley-a nismo obiskali, smo se le peljali čez in že to je bilo izjemno, saj je razgled čudovit.

– Nacionalni park Zion

Naslednja dva dni smo preživeli v Arizoni, potem pa smo se vrnili v Utah. Izbirali smo med obiskom Bryce kanjona in Zion nacionalnega parka. Izbrali smo Zion, ker nam je bil bližje. A na žalost smo si za dan obiska Ziona izbrali soboto, kar je pomenilo veliko množico obiskovalcev. Jaz sem v ZDA najbolj uživala v naravi, brez množice ljudi. Množica in še prehlajen mehur sta mi Zion pustila v slabem spominu. Na poti v park pa smo se ustavili ob ogradi bizonov, ki so bili posebno dobre volje in so se pustili božati, kar je bila res enkratna izkušnja. Za še bolj pristen vtis ZDA pa je medtem mimo nas pripeljal poltovornjak iz katerega se je voznik zadrl »F*** Joe Biden«.

Zion nacionalni park deluje tudi malo drugače kot ostali, zaradi gneče namreč, na določene dele parka vozijo le avtobusi. To še dodatno zaplete načrtovanje, saj se moraš prepeljati do parkirišča in zatem lahko odideš na avtobus, ki spet vozi le do določene ure. Najslavnejši v Zion parku je vzpon na Angel’s Landing, za katerega je tudi potrebno pridobiti dovolilnico, saj je vzpon strm in ne spustijo čez kar vsakogar in seveda dovolilnica tudi nekaj stane.

Ob tem omenim, da smo si za naše obiske narave kupili letno karto America the Beautiful, ki velja za celoten avto in za vse parke, ki so vključeni v mrežo nacionalnih parkov ZDA. Stala je okoli 80 dolarjev.

Iz Ziona smo se odpeljali v mesto St. George, kjer smo prenočili, sama sem se odpravila spat ostali pa v Texas Steakhouse, ki naj bi bila pravo doživetje. Nato je sledila pot v Arizono.