Katarinina sestra Elizabeta se je maja 2022 podala na potovanje po ZDA, bolj natančno na potovanje po jugozahodnem delu ZDA. 2 tedna, najet avto, trije prijatelji in prevoženih ter obiskanih 6 zveznih držav. V nadaljevanju si lahko preberete njen potopis Roadtrip po ZDA, avtorja fotografij pa sta Janez Pollak in Elizabeta Korenčan.
Elizabeta Korenčan, avtorica tega prispevka
Potopis: Roadtrip po ZDA (jugozahodni del ZDA)
Pred leti sem prebrala knjigo Na cesti avtorja Jacka Kerouaca, ki me je navdušila nad idejo t.i. roadtripa po ZDA. Jack Kerouac, predstavnik beatniške generacije je seveda potoval bolj počasi in sproščeno. Moja pot je morala biti skrčena v dva tedna, a vseeno je bil cilj videti čim več, predvsem pa me je najbolj zanimala ameriška narava. Je Veliki kanjon res tako velik, se res da videti divje živali prosto vandrati po naravnih parkih? To so bila nekatera izmed neodgovorjenih vprašanj, na katera sem morala najti odgovor zase.
Nova Mehika
Iz Kalifornije do Nove Mehike po Route 66
Z letalom smo pristali v Los Angelesu, a naša pot nas je takoj vodila na vzhod. Z enim postankom čez noč v Kingmanu, AZ smo potovali iz Los Angelesa v Albuquerque. Pri tem nas je cesta kar nekaj časa vodila po zgodovinski cesti Route 66. Ta vožnja je skupaj trajala dobrih 15 ur in narava okoli nas je bila neverjetna. Zelo hitro je bilo jasno, da to okolje ni podobno Sloveniji. V Kingmanu in na poti čez Arizono smo se vozili po suhi in ravni pokrajini, kjer smo pogosto videli zelo dolge tovorne vlake, na cesti pa so nam družbo delali pravi, ogromni ameriški tovornjaki. Na meji med Arizono in Novo Mehiko se je pokrajina malce spremenila. Ravnino je nadomestil malo bolj razgiban teren, predvsem so za to poskrbele ogromne skale, ki so presekale monotono puščo.
Route 66
Obisk sorodnikov v Aluquerque
V Albuquerqueju sem obiskala sorodnike, ki so bili nadvse veseli obiskov. Izlet v Novi Mehiki je bil zato predvsem namenjen druženju. Prvi korak druženja je bila večerja s tradicionalnimi burgerji. Naslednji dan je bil čas za skupinski pohod. Presenetilo me je dejstvo, da je Albuquerque na visoki nadmorski višini (1619 m) in prav tako velja za vzpetine v okolici npr. Sandia Crest (3255 m). Nova Mehika je bila v tem času leta (maja) zelo suha in v bližini so divjali gozdi požari. Na vzponu proti Sandia Crest smo hodili po zelo prašni poti, kar je pomenilo, da smo bili umazani od pet do riti. Naše hribolazenje je bilo počasno, ker smo hodili v družbi starejših sorodnic, ki so držale počasnejši tempo, tako da nismo uspeli prilezti do 3000m. Smo pa na poti srečali nekaj veveričkov (chipmunkov) in veliko ptic. Nazaj v dolini smo obiskali pašnik bizonov, za katere skrbi naravovarstvena organizacija, saj te živali v Novi Mehiki niso več prisotne v velikih številkah. Zvečer smo večerjali v restavraciji z novomehiško hrano in seveda nazdravili z margaritami.
Ne, to niso naši sorodniki 🙂 to so veverički, ki smo jih opazovali med vzponom nad Albuquerque
Tretji dan obiska, je bil tudi čas za odhod proti severu. V načrtu je bil postanek v Santa Fe-ju in pa Los Alamosu, kjer so raziskovali in izdelovali jedrsko orožje v prejšnjem stoletju. Na žalost je bil zaradi požarov muzej v Los Alamosu zaprt, zato smo se odločili, da bomo pospešili pot neposredno v zvezno državo Kolorado.
Prostranost ZDA
Kolorado
Na poti iz Nove Mehike v Kolorado se je pokrajina začela spreminjati. Drevesa so začela izginjati, pojavljalo se je grmičevje. Nismo šli po glavni avtocesti, vendar po manj prometni cesti, saj smo se odpravili proti Great Sand Dunes. Na meji med Novo Mehiko in Koloradom smo preverili nadmorsko višino, ki je znašala okoli 2800 m. Iz ceste smo videli tudi ogromne dimne stebre, ki so se dvigovali iz okoliških hribov.
V Koloradu smo si pogledali Great Sand Dunes, Colorado Springs in se vzpeli na 4000m visoko goro Pike Peaks, sledil je obisk Rocky Mountain park-a (ki je bil verjetno vrhunec tega dela potovanja), Denverja, na koncu pa smo neuspešno iskali mesto duhov Crystal. Izlet po Koloradu smo zaključili v Gran Junctionu in nato vstopili v Utah. Vsa doživetja in vse znamenitosti so opisane v ločeni objavi:
Great Sand Dunes v Koloradu
Utah
Velika želja nam je bila videti mesto duhov, zato smo na poti iz Gran Junctiona proti Moabu naredili postanek v kanjonu Sego. Žal smo odkrili le nekaj podrtih stavb, ne pa celotnega mesta. So pa v kanjonu ohranjene umetnine, najverjetneje so jih ustvarili ljudstvo Pueblans. To so predhodniki Indijancev, ki se v tem delu ZDA pojavljajo kar pogosto. Iz Sego kanjona smo se odpravili proti Moabu in Arches nacionalnemu parku. Ob cesti 70, ki pelje od Grand Junctiona proti zahodu Utaha smo opazili tudi vrsto antilope, ki sicer živi tudi v parku Arches in okolici. Iz relativno hladnega Kolorada, smo se znašli v vroči puščavi in na žgočem soncu.
Utah je presežek vseh presežkov s svojimi nacionalnimi parki. Ogledali smo si nacionalni park Arches, naravni park Natural Bridges, slavno Monuments Valley ter nacionalni park Zion, potem pa nadaljevali potovanje v Arizono. Vse dogodivščine s poti in vse znamenitosti so opisane v ločeni objavi:
Park Arches
Arizona
Čez Arizono smo se peljali že na poti iz Los Angelesa v Albuquerque in tedaj smo se ustavili v Flagstaffu, a le za hitro kosilo. Na poti iz Utaha in v Monuments Valley pa smo obisk Arizone vzeli bolj zares. Iz Monuments Valley-a smo se peljali v mesto Page, kjer je možno videti sloviti Horseshoe Bend. Sledil je ogled Velikega kanjona (Grand Canyon), nato pa nadaljevanje poti v Nevadi.
Horseshoe Bend
Nevada
V Nevadi smo želeli obiskati dve lokaciji: Hooverjev jez in pa Las Vegas. Več časa smo si vzeli na Hooverjem jezu, ki je res ogromen, v Las Vegasu smo se ustavili bolj na kratko. Nato pa je sledil obisk Doline smrti v Kaliforniji.
Podrobnosti tega dela potovanja (Arizona in Nevada) najdete v ločeni objavi:
Veliki kanjon oz njegova okolica
Kalifornija
Ob načrtovanju potovanja smo se zavestno odločili, da bomo prednost pri potovanju dali Koloradu in zato smo se tudi odpravili tako daleč na vzhod, Kalifornijo pa bomo pustili bolj za konec. Tako sta nam ostala slaba dva dneva, da si ogledamo še kaj v Kaliforniji in odločili smo se en dan nameniti Dolini smrti.
– Dolina smrti
Takoj zjutraj smo odšli v Badwater Basin, saj tam temperatura najhitreje naraste. Že dopoldne je bila temperatura proti 40°C. To je tudi najnižja točka, ki leži 85 metrov pod morsko gladino. Vročina pa ni neprijetna, saj je vlaga zelo nizka in vseskozi piha veter, tako da izkušnja ni bila tako grozna, kot bi iz imena lahko sklepala. Iz Badwater Basina smo se vrnili proti glavni cesti. Na poti smo si ogledali Artist’s Palette, to je pot, ki vodi med raznobarvnimi kamni, saj je bila Dolina smrti včasih uporabljena za kopanje mineralov, ki sedaj le še barvajo kamnine.
Proti Dolini smrti
Na glavni cesti smo se vrnili proti vhodu in zavili proti Dantejevemu razgledu, ki se nahaja dobrih 1500 m nad Badwater Basinom. Temperaturna razlika med dolino in razgledom je bila vsaj 15 stopinj. Od tu se razteza pogled čez celotno dolino smrti. Huda suša na tej lokaciji nastaja zaradi ujetosti doline med dvema visokima gorskima verigama, na eni strani Dantejev razgled, ki stoji na višini 1699 m, na drugi strani pa vrh Teleskop, ki je visok kar 3,366 m. Čez te dve verigi gor se težko prebijejo padavine. Pot od doline do Dantejevega razgleda traja kar eno uro, zato smo morali potem kmalu nadaljevati čez Dolino smrti proti zahodu. Na drugi strani doline smo morali še enkrat prevoziti vzpenjajočo se cesto čez drugo gorsko verigo. V načrtu je bilo še hribolazenje do slapov v Dolini smrti, a smo zaradi slabih oznak zgrešili izvoz in se odločili, da nadaljujemo naprej.
Dolina smrti
V Dolini smrti so tudi na dan našega obiska izvajali vaje z vojaškimi letali. Izgledalo je kot v filmu Top Gun, letala, ki izvajajo lupinge, spuste in strme vzpone. Zelo akcijsko. Iz Doline smrti smo prišli v mesto Olancha. Težko temu zares rečem mesto, ker ni bilo zares videti veliko naseljenih hiš. In obcestna bencinska črpalka je bila tako zapuščena, da sem težko verjela, da res obratuje. Bencin je bil v ZDA večinoma veliko cenejši kot v Sloveniji najugodneje je bil bencin v Koloradu, vedno bolj kot smo se premikali proti zahodu, bolj drago je postajalo. V Kaliforniji je bil bencin že na nivoju slovenskih cen. Zadnjo noč smo prenočili v mestu Ventura ob pacifiški obali.
– Kalifornijska obala
Želeli smo si ogledati še sekvoje, a bi bila pot od Doline smrti do sekvoj dolga štiri ure v eno smer. Tako, da smo rajši ujeli še nekaj spanca in šli direktno na obalo. Zjutraj smo si ogledali plažo v Venturi, a vreme ni bilo nič kaj Kalifornijsko. Megla, oblačnost, 18 stopinj Celzija. Nič podobnega prejšnjemu dnevu, ko smo švicali v Dolini smrti. Zajtrkovali smo v ameriškem dinerju in zatem odšli proti letališču LAX, kjer smo pustili avto in se vkrcali na letalo.
Hrana v ZDA je najverjetneje najslabši del potovanja. Američani hrano radi pripravijo zelo mastno. In mastno je vse, kar se da namastiti. Če ob obroku naročiš toast, bo ta toast premazan z maslom. V pijačah in tudi v kruhu je dodano veliko sladkorja. Mogoče to komu paše, ampak meni je to povzročalo kar veliko težav, saj so cene visoke, hrana pa ni vredna tega imena.
Po ogledu tega kosa ZDA lahko rečem, da se veselim vrnitve v ameriško naravo. Prazne ceste in razgibana pokrajina sta neizčrpljiv vir navdušenja. Še mesece po potovanju se mentalno večkrat vrnem v tisti mir, ki ga je občutiti v Velikem kanjonu pa tudi v drugih naravnih parkih. To pa poudarjam predvsem zato, ker v Sloveniji težko najdeš točko narave, kjer ne bi videl mest, slišal hrupa prometa ipd., v ZDA pa je to kar pogost pojav. Za zaključek pa še misel Jacka Keoruaca: “Nič za menoj, vse pred menoj, tako kot je vedno na cesti.”
Blišč Las Vegasa
