Kolorado (Colorado) – nacionalni parki, visoke gore in živali

811

Katarinina sestra Elizabeta se je maja 2022 podala na potovanje po ZDA, bolj natančno na potovanje po jugozahodnem delu ZDA. 2 tedna, najet avto, trije prijatelji in prevoženih ter obiskanih 6 zveznih držav. To je prvi del njihovega potovanja, ko so potovali po Koloradu. Avtorja fotografij pa sta Janez Pollak in Elizabeta Korenčan.

Kolorado – 1. del roadtrip-a po ZDA

Na poti iz Nove Mehike v Kolorado se je pokrajina začela spreminjati. Drevesa so začela izginjati, pojavljalo se je grmičevje. Nismo šli po glavni avtocesti, vendar po manj prometni cesti, saj smo se odpravili proti Great Sand Dunes. Na meji med Novo Mehiko in Koloradom smo preverili nadmorsko višino, ki je znašala okoli 2800 m. Iz ceste smo videli tudi ogromne dimne stebre, ki so se dvigovali iz okoliških hribov.

– Great Sand Dunes

Great Sand Dunes park je na južnem delu Kolorada. Nahaja se na nadmorski višini 2490 m. Great Sand Dunes so ogromne sipine mivke, ki se nahajajo ob gorovju Sangre De Cristo. Nastale so zaradi erozije in vetrov, ki so kopičili pesek ob gorovju, podaljšano obliko pa jim daje Medano Creek, ki teče na obeh straneh sipin. Čeprav smo mi obiskali sipine meseca maja, je bil pesek že zelo vroč. Namakanje nog v potoku, ki je prijetno hladen, je bila zelo zaželena tolažba po pohajanju čez sipine. Za avanturiste je možnost tudi sankanja po sipinah ali pa vzpon na vrh sipine. A vzpon zaradi višine in vdiranja mivke traja približno tri ure, kar je bilo za naš urnik preveč.

– Proti Colorado Springs

Po postanku ob sipinah smo se odpravili proti severovzhodu v smer Colorado Springsa. Pot je bila izjemna, namreč območje pred gorovjem Sangre De Cristo je obsežna planota brez dreves in spominja na pravo stepo. Mesta v okolici niso gosto naseljena in kar pogosto smo iz avtomobilskega okna zagledali kakšnega t.i. dust devil-a. To je bila tudi prva lokacija, da smo na lastni koži lahko občutili razsežnost ZDA in obiskali lokacijo, ki bi ji pri nas rekli, da je sredi ničesar. Pa vseeno ljudje tam bivajo, obdelujejo svoje kmetije in vodijo ranče, ne le krav ampak tudi jelenov. Na lokalni cesti proti Colorado Springsu smo pogosto na poljih zagledali kako se pasejo po angleško poimenovani elk. Še vedno nisem prepričana, kaj je slovenski prevod te živalske vrste, a po izgledu najbolj spominjajo na košute.

– Colorado Springs

V Colorado Springs smo prispeli že po temi in za naslednji dan smo si zadali obisk gore Pike Peaks, ki se dviga 4304 m visoko. Do vrha pa se da pripeljati z avtomobilom ali pa z vlakcem. Mi smo se na vrh odpeljali z avtomobilom, višino smo lahko čutili v obliki občasne vrtoglavice, predvsem pa je nanjo opozarjal leden veter. Temperatura se je konkretno znižala od začetka vzpona, kar je pomenilo, da sem nase navlekla vsa oblačila, ki so bila pri roki. Ob spustu smo se večkrat ustavili, da smo lahko občudovali naravo in sproti ohlajali zavore. Čeprav smo želeli obiskati še muzej Mest duhov, nas je čas spet prehitel in odpraviti smo se morali na pot proti Denverju. Tisti večer je v bil iz Kolorada viden lunin mrk, v bližini bivališča v predmestju Denverja smo poiskali relativno temno točko, za čim boljšo vidljivost.

– Rocky Mountain National Park

Naslednji dan pa smo se namesto v Denver odpravili proti Rocky Mountain National Parku. Tega nam je priporočil moj sorodnik, ki je bil mnenja, da je to najboljša lokacija za opazovanje živali. Videti čim več divjih živali je bila tudi ena izmed mojih želja na tem potovanju. V Rocky Mountain parku smo živali videli že ob približevanju centru za obiskovalce. Košute so se nemoteno pasle v bližini parkirišča. Za izlet smo se odločili hoditi po Cub Lake poti, ki je dolga okoli 10 km, a ne zahteva visokih vzponov. S seboj namreč nismo imeli prave pohodniške opreme, zato smo se želeli izogniti vzponom na višine, kjer so bile priporočene dereze oz. vsaj gojzarji.

Cub Lake pot ni razočarala. Že ob štartu so se v bližini pasle večje črede košut. Okoli poti smo pogosto videli veveričke in še eno drugo vrsto luštnih malih glodavcev. Ni pa manjkalo tudi različnih ptic, žab in rac. Namreč ob tej poti teče potok, ki je poln življenja. Pot ni bila polna ljudi, mimoidoči, ki so se že vračali pa so pogosto z navdušenjem povedali, da bomo v bližini jezera lahko videli losa. In res v mlaki sta počivala mama in mladič. Pot smo zaključili ob jezeru, kjer smo tudi malicali in okoliški glodavci so zelo pogumno prihajali v bližino in prosili za hrano. Hranjenje živali je prepovedano, zato smo se vzdržali, a ni zanikanja, da so v prosjačenju za hrano zelo prepričljivi.

Pregnal nas je močan veter in pa dežne kaplje, ki se na srečo niso spremenile v ploho. Ob vračanju smo ugotovili, da smo skoraj edini na tej poti in samota poti je opogumila marsikatero žival, da se poti približa. Tako smo od blizu ponovno srečali losa, v bližini avtomobila pa smo črede košut morali kar glasno opozarjati na našo prisotnost in upati, da se bodo malce pomaknile dol iz poti. Izlet v nacionalni park je bil uspeh in če bi v parku bila en teden, ne vem če bi si ogledala vse kar bi si želela.

– Denver

Zadnji dan v Denverju smo si na hitro ogledali mesto, a moram priznati, da nas mesta niso najbolj privlačila. Ameriška mesta pomenijo veliko prometa, šestpasovne ceste, v mestih pa je težko najti ugodno parkirišče. Poleg tega pa v Sloveniji res nismo navajeni takega števila brezdomcev, ki prebivajo v mestih v ZDA. Ko se pripelješ v Denver je npr. več ulic zasedenih s šotori, v katerih prebivajo brezdomci. Situacija pa je še slabša v Los Angelesu, kjer se šotori vidijo že iz avtoceste. V Denverju smo si ogledali stavbo zvezne države in zgodovino Kolorada, na hitro smo pogledali železniško postajo in potem oddrveli v Blue Moon proizvodnjo piva, kjer smo tudi imeli kosilo.

– Mesto duhov Crystal

Načrt je bil, da se odpeljemo na zahod proti Grand Junctionu, kar navadno traja 4 ure. Sami smo se odločili za manjši ovinek in si še dodatno podaljšali pot, namreč želeli smo obiskati pravo mesto duhov. Po avtocesti smo se odpeljali mimo Veila, kar je pomenilo, da sama avtocesta pripelje na višino 3300 m. Presenečena sem bila nad vsemi temi nadmorskimi višinami, ker sem še v Sloveniji med sklepanjem zavarovanja za tujino vzela takšnega, ki krije nesreče le do 3000 m nadmorske višine. Mislila, sem si, da itak ne gremo zares hribolazit in to ne bo težava. Pa sem se uštela. Kar je še bolj presenetljivo je gozdna meja, ta je v ZDA mnogo višja kot v Sloveniji in se v Koloradu npr. nahaja na približno 4000 m. Ta razlika me je pogosto zmedla, ker se na pogled ne počutiš, da si na visokem.

Kmalu po Veilu smo zavili iz avtoceste proti mestu Crystal, enemu izmed bolje ohranjeni mest duhov. Vendar pa je bila pot zaman. Mesta duhov so oddaljena od obstoječih naselbin in ceste do mesta duhov pač niso vzdrževane. Uspeli smo se pripeljati do mesta Marble (po slovensko marmor), ki je polno marmornatih izdelkov, saj od tam izvira ta kamen. A naprej do Crystala nismo mogli, ker bi za cesto potrebovali štirikolesni pogon in pa višji avto. Tako smo se po drugi poti, blizu Gunnison parka odpeljali v Grand Junction. Ob morebitnem ponovnem obisku Kolorada, bi se prav zagotovo želela ustaviti še v Gunnison parku, ki je bil na seznamu takoj za Rocky Mountain parkom.

Spust iz gozdu proti Grand Junctionu je bil zaznamovan tudi s ponovno spremembo okolice, gozd in zelenje sta nadomestila kamenje in ravnina. V Grand Junctionu smo le prespali in se naslednji dan odpravili proti Utahu.