Izlet v Gibraltar – vzpon na Rock of Gibraltar in boj z opicami

397

Izlet v Gibraltar je bil del krajšega potovanja po Andaluziji – jugu Španije. Gibraltar politično spada pod Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, po domače (čeprav nepravilno) kar pod Anglijo 😉 Sicer pa se Gibraltar nahaja na skrajnem jugu Evrope, obkrožen je s Španijo ter Sredozemskim morjem. Čez, na drugi strani morja pa se že vidi obalo Afrike. Gre torej za izredno zanimiv košček sveta, kjer se prepletajo kulture in “vetrovi”.

Izlet v Gibraltar

Vstop v Gibraltar

Ker je Gibraltar del Združenega kraljestva, je med njim in Španijo meja, kjer je treba pokazati potni list. Menda se lahko prečka mejo tudi z osebno izkaznico, vendar če imate, vzemite rajši potni list – za ziher, če si policisti na meji premislijo 😉 .

Kako do Gibraltarja?

Gibraltar ima sicer svoje letališče, vendar nima veliko povezav – vsaj ne takih, ki bi bile za nas, Slovence, praktične. Najlažje je, če letimo nekam na jug Španije – jaz sem letela v Malago, v bližini pa so še letališča Sevilja (Seville), Alicante, Jerez. Od tam pa potem z najetim avtomobilom ali pa z javnim prevozom do Gibraltarja.

Znamenitosti Gibraltarja

Gibraltar je sicer izredno majhen, a ima nekaj znamenitosti:

• angleške stvari kot so recimo tipične angleške telefonske govorilnice
• letališko stezo, ki prečka glavno cesto (ali obratno), vsekakor pa se pelješ čez letališko stezo, ko vstopaš v Gibraltar
• Rock of Gibraltar – ikonična vzpetina na skrajnem jugu
• opice, ki živijo na Rock of Gibraltar in so edine prostoživeče opice v Evropi
• razgled na Afriko iz Rock of Gibraltar
• kraške jame
• ostanke srednjeveških utrdb, tunelov in gradov

Za Gibraltar sem si vzela približno pol dneva časa, zato sem izbrala najbolj zanimivo stvar tam – opice in vzpetino Rock of Gibraltar. Itak, rada imam hribe, lepe razglede in živali. V nadaljevanju bom opisala svoj vzpon na The Rock of Gibraltar in kaj vse se mi je (oz. se nama je s prijateljico) tam zgodilo.

Rock of Gibraltar

Rock of Gibraltar stoji na skrajnem jugu Gibraltarja, ki je tudi sicer polotok v Sredozemskem morju. Višina je 426m nad morjem in s tem je dobesedno mišljeno toliko nad morjem. Preostanek Gibraltarja je namreč na nivoju morja. Ob lepem vremenu se s te vzpetine vidi Afriko, kjer stoji Jebel Musa v Maroku. Gre za drugo podobno vzpetino kot je Rock of Gibraltar in skupaj sta tvorili mitološki vhod v Had (podzemlje v grških in rimskih časih). Poleg tega pa je Rock of Gibraltar tudi domovanje okoli 300 prostoživečih opic – berberske opice oz gibraltarski magoti se strokovno imenujejo. Vse skupaj torej, opice, razgled na Afriko, hoja v hrib, razgled na morje, starodavne utrdbe … vse to je idealno za pol dnevni izlet v Gibraltar.

Vstopnina

Rock of Gibraltar je znotraj naravnega rezervata Gibraltar Nature Reserve in za vstop zaračunavajo kar zasoljeno vstopnino. Cena je bila 16 GBP, kar je bilo novembra 2022 okoli 18,4€. Je pa potem v to ceno vključeno vse, kar se nahaja na tej gori: opice, tuneli iz časa vojne za Gibraltar, mavrski grad in še druge stvari.

Kako na Rock of Gibraltar?

Obstajajo tri možnosti, kako priti na vrh gore Rock of Gibraltar.

1.) z gondolo

2.) taksi oz. kar mini bus izlet

3.) peš po Medditeranean Steps (sredozemske stopnice v prevodu).

Prvi dve možnosti sta precej dragi, tretja pa je zastonj (vstopnino se seveda plača, ne plačaš pa nobenega prevoza). Pa še razgledi so celo pot čudoviti, da ne omenjam tega, da se na poti kar lepo premigaš. Kar je tudi bonus glede na to, da sem sicer večino časa sedela v avtu tekom izleta po Andaluziji.

Medditeranean Steps na vrh Rock of Gibraltar

S prijateljico, s katero sva skupaj potovali, sva se odločili, da se greva malo sprehodit. Nisva pa si predstavljali, da je tole kar konkreten vzpon. Samega vzpona je bilo za 45 minut, celotni izlet na Rock of Gibraltar pa je trajal 3h –  se pravi vzpon, čas na vrhu in spust.

Začetek Medditeranean Steps je pri t.i. Jews Gate. Stvar je označena na GoogleMaps, tako da ni težko najti. Naj edino omenim, da Gibraltar ni del EU, zato je prenos podatkov noro drag. Bolje ga je izklopiti ;). Avto sva pustili na obcestnem parkirišču malo pred Jews Gate. Parkiranje je bilo brezplačno, vendar preverite, preden kje pustite avto.

Oprema za vzpon

Pri avtu sva se preoblekli v malo bolj športna oblačila, vzeli s seboj vsaka liter vode in nekaj malice. Obute sva imeli take navadne, vsakodnevne superge. Glede na prehojeno, bi rekla, da je boljše imeti nekaj bolj pohodniškega. Saj je šlo tudi v teh supergicah, ampak veliko lažje in bolj stabilno bi hodila v recimo nizkih pohodniških čevljih. Hodili sva novembra, a je bilo izredno toplo, okoli 25°C, zato bi bilo koristno imeti tudi kakšno majico za preoblečt po tem vzponu. Vode sva imeli ravno prav, malice tudi, sončna krema in sončna očala pa so nama tudi prišla prav.

Najprej sva se vzpenjali še ob cesti, da sva prišli do Jews gate. Tam so na voljo brezplačna stranišča, kjer sva tudi natočili še dodatno vodo, nato je sledilo plačilo vstopnine in vzpon se je lahko začel.

Pot po Medditeranean Steps

Hodili sva najprej bolj po ravnem, pot je nekje utrjena, narejen je kakšen mostiček, večinoma pa se hodi po kamnih oz. pesku. Nato pa sva prišli pod stopnice. Pogledali sva gor in vse do vrha skale – same stopnice! Naj se švicanje začne :D. Sopihali sva v klanec, dihali, se potili, ampak razgledi so bili pa božanski! Stopnice so speljane po vzhodni strani gore, tako da sva imeli razglede na širno Sredozemsko morje in eno potapljajočo se ladjo 🙂 Ker sva začeli s hojo relativno pozno, je bila pot že večinoma v senci, kar je bilo kar prijetno glede na temperaturo.

Gibraltarske opice

Na vrhu Rock of Gibraltar je nekaj utrdb iz različnih časovnih obdobij, ampak za naju so bile glavna atrakcija opice.

Prvi napad opic

Prve sva srečali takoj, ko sva prišli na vrh. Od daleč sva jih opazovali in one naju. Pot sva nadaljevali proti razgledni ploščadi in na eni točki sva srečali skupino opic. Sedele so ob poti in se čohale. Midve pa sva morali po tej poti mimo njih, da bi prišli do razgledne ploščadi. Prijateljica je snemala enega mladička, ki je skakal okoli, med tem pa je ena izmed večjih opic jezno zašklepetala z zobmi. Malo sva se je ustrašili, ampak ker se je potem obrnila stran, sva mislili, da naju je samo želela prestrašit. Potem pa se je vse zgodilo zelo hitro. S kotičkom očesa sem opazila eno opico, ki je tekla proti prijateljici. Skočila je na njen nahrbtnik in ji ukradla plastenko z vodo. Nato je naslednja opica skočila na njeno roko. Obe sva začeli vreščat in se otepat opic in seveda bežat stran. Uf, bilo je divje!

Andreja je bila malo popraskana po roki, ampak nič hujšega. Plastenke z vodo sva pospravili v notranjost nahrbtnikov, se malo nadihali, potem pa zbrali pogum in poskušali drugič priti mimo opic. Tudi tokrat so opice poskušale napasti Andrejo, a sva jih dovolj hitro opazili in jih z odločnim glasom odgnale. Videle sva, da odločen “NE!” in kretnjo z roko proti opici, vseeno razumejo.

Ko ne moreš niti piškota v miru pojesti

Tako sva uspešno prišli mimo tiste skupine opic, a kaj ko jih je bilo povsod ogromno. Bili sva na “skywalk” – stekleni razgledni ploščadi in postali sva rahlo lačni. Vedeli sva, da prav malice tam gor ne bova mogli imeti – zaradi opic, seveda. Ampak vsaj en piškot bi pa lahko dali v usta, kajne? Na tej razgledni ploščadi je bila samo ena opica. Sedela je na ograji in se brigala zase. Vsaj tako je delovalo. Segla sem v Andrejin nahrbtnik in in vrečke želela potegniti dva piškota. Takoj, ko je opica slišala šelestenje vrečke, je postala pozorna. Jaz sem hitro vzela piškote ven in zaprla nahrbtnik, opica pa je že bila pri nama. Gledala je s predirnimi očmi in iskala hrano. Andreja je piškot potisnila v žep in opici pokazala obe dlani – prazni. To je zaleglo. Jaz pa žepa nisem imela (presnete pajkice!). Roko s piškotom sem dala za hrbet, s prosto roko pa sem odganjala opico. A opica se ni dala, gledala je, kje imam drugo roko in tako sva se vrteli v krogu. Kot na bojišču! Samo da ne skoči name, sem si mislila. Ker opica kar ni odnehala, mi ni preostalo drugega – piškot sem si zabasala za hlače in si tako sprostila še drugo roko. Ko sem tudi jaz opici lahko pokazala dve prosti roki, je zaleglo. Takrat se je potem le obrnila stran in me pustila pri miru.

Z Andrejo sva jo po hitrem postopku ucvrli stran, na poti pa sva si kar cel piškot zbasali v usta. Pa še to je pritegnilo pozornost opic v bližini. Jao! Prej se je treba najesti, preden greš na Rock of Gibraltar! Midva sva se vrnili na stopnice, tam opic ni bilo in tam sva potem lahko v miru pojedli svojo malico.

Izlet v Gibraltar – ali se splača?

Zakaj pa ne, bi bilo moje vprašanje? Ampak res moraš na Rock of Giblratar. Samo mesto spodaj za mene ni bilo nič posebnega. Vzpon na goro nad Sredozemskim morjem, razgled na morje, Afriko in Španijo pa je bil super. Utrdb na vrhu si midve nisva ogledali, saj so naju opice čisto zaposlile. Srečanje z njimi ni bilo prehudo, vsekakor pa je bilo pravo doživetje. Zame je bil torej izlet v Gibraltar super in sem vsekakor vesela, da sem ga obiskala.