Izlet v Zasavje: najvišji dimnik v Evropi, premogovniki, hribi …

2,9K

Nadaljujeva z izleti po Sloveniji. Vsak konec tedna se znova vprašava, kam na izlet po Sloveniji in vedno razmišljava, da bi šla pogledat kakšno nepoznano stvar oz. turistično manj oblegano regijo. Za pretekli vikend sva tako izbrala izlet v Zasavje.

Kaj sva vedela o Zasavju pred tem izletom? Rok je vedel za najvišji dimnik v Evropi – zaradi videa, ki je pred časom krožil po spletu. Jaz pa sem si Zasavje najbolj zapomnila zaradi številnih voženj z vlakom. Železniška proga iz Ljubljane proti Mariboru ali Dobovi malo za Litijo vstopi v ozko in temačno dolino – Zasavje. Vsakič me je kar stisnilo pri srcu, tema je nastala na vlaku, signala je zmanjkalo … Vozili smo se ob Savi, na obeh straneh pa so se dvigovali visoki hribi in metali senco na nas. Potem nekje pri Zidanem Mostu pa se je ta “grozna” dolina le odprla in spet sem lažje dihala.

Torej, če povzamem, o Zasavju sva vedela zelo malo. Nekje iz šole verjetno sva imela še podatek, da je tam veliko premogovnikov, pa slišala sem številne prigode mojega očeta iz njegovih otroških let, ki jih je preživel v Trbovljah. Na izlet v Zasavje sva se odpravila zelo odprta in optimistična: da vidiva, kaj ima Zasavje za ponuditi, kaj pogledati v Zasavju pa sva povprašala kar TIC Hrastnik, ki pokriva vse tri občine. Pričakovala sva, da je Zasavje več kot pa le onesnažena dolina. In že takoj povem, da naju Zasavje ni razočaralo. Okusna hrana, zabaven dialekt domačinov in zelo zanimive stvari za videti.

Izlet v Zasavje

Najin izlet v Zasavje je bil kot enodnevni izlet po Sloveniji in spodaj so naštete in opisane stvari, ki sva si jih pogledala. Za dodatne vzpone na okoliške hribe bi potrebovala še kakšen dan, sicer pa se da vse te stvari videti v enem dnevu brez pretiranega hitenja.

Medijski grad, Izlake

Iz Ljubljane sva se odpravila na pot v Zasavje po štajerski avtocesti, ki sva jo zapustila pri Trojanah. Tam je tudi izvoz za Izlake, ki so bile najina prva točka tega izleta. Na obrobju kraja Izlake se nahaja Medijski grad ali grad Medija, ki je zanimiv zaradi Valvasorja. Medijski grad ali nemško Gallenegg so gospodje Galli postavili že v 12. stoletju, potem pa je bil tekom zgodovine večkrat obnovljen, prezidan, na koncu pa so ga partizani med vojno žal minirali in porušili. Tako je danes grad le še nekaj zidov, stebrov in stopnice, ohranjena in obnovljena pa je kapelica. Slednja pogosto gosti razne koncerte in poroke.

Kje je sedaj tu Valvasor, se sprašujete? V ohranjeni kapelici je grobnica Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je najverjetneje tu v gradu Medija tudi umrl. Nanj opozarja tabla na cerkvi, zapisana v stari nemščini.

Od parkirišča do Medijskega gradu je kratka pešpot, ob kateri so uredili še čebelarsko pot. V približno 100m sprehoda lahko izveste vse o čebelah. O njihovi družbeni hierarhiji, življenjski dobi, razdalji, ki jo lahko preletijo v svojem življenju in seveda piše tudi vse o medu. Kakšne vrste poznamo, kako nastaja itd. Na koncu poti je tudi čebelnjak s čudovitimi panjskimi končnicami.

Grad Gamberk

Nedaleč od Medijskega gradu se nahaja še en grad, grad Gamberk. Do tega gradu je treba prevoziti veliko več ovinkov in strmih klancev, na koncu pa je še približno 10 minut hoje do ostankov gradu. Ime Gamberk je poslovenjena verzija nemškega imena Gallenberg. Če ste pozorno brali prejšnji odstavek o Medijskem gradu, ste ju verjetno že povezali. Namreč oba gradova sta pripadali gospodi Gallov. Grad Gamberk se je v nemščini imenoval Gallenberg, Medijski grad pa Gallenegg.

Tudi ta grad je bil najverjetneje zgrajen v 12. stoletju, prva omemba pa sega v leto 1248. Grad Gamberk je tako kot Medijski grad v ruševinah, vendar pa je vseeno bolje ohranjen. Nikoli ni bil miniran, razpadel je sam od sebe, saj je gospoda v 19. stoletju s kmetijsko odvezo izgubila vse podložnike, potem pa grad zapustila. Grad Gamberk ponuja čudovite razglede na okolico, na zasavske in štajerske hribe, hkrati pa je tudi zanimiv zgodovinski ostanek.

GEOSS in vaška situla

V vasi Slivna se nahaja GEOSS – geometrijsko središče Slovenije. Geoss je nekje na pol poti med Moravčami in Litijo in ne vem, če čisto zares spada po Zasavje. Ampak, bom vseeno zapisala tule nekaj besed. Geoss je težišče Slovenije, če bi bila Slovenija geometrijski lik. Tekom izleta sva parkirala pri pokopališču v vasi Slivna, potem pa se od tam podala peš najprej do klopce ljubezni z razgledom, potem pa še do cerkvice Sv. Križa na bližnji vzpetini. Na poti sva našla še tablo, ki naju je opozorila na skalo, polno fosilov. Nameravala sva peš še do Geossa, ampak bi bilo treba po cesti, tako da sva se tja potem odpeljala kar z avtom.

Nedaleč je tudi vas Klenik, kjer stoji slavna Vaška situla, no njen ponaredek. Situla je bila bakrena obredna posoda iz časa halštata, torej bakrene dobe in je pomembna zaradi upodobitev, ki nam kažejo košček življenja tistih časov.

Rudarski muzej Zagorje

Sedaj pa poglejmo tiste najbolj poznane stvari Zasavja: to so premogovniki. Vsi premogovniki v Zasavju so že zaprti, ne obratujejo več in ne izkopavajo več premoga, so pa zato deloma preurejeni v muzeje in odprti za obiskovalce. Rudarski muzej Zagorje se nahaja v Kisovcu nad Zagorjem. Zagorski premogovnik je imel več vhodov oz. več ločenih jam. Eden izmed njih je bil v Kisovcu, potem pa je bil še v Kotredežu (kjer je tudi najnižja točka Slovenije: -262m!), v Podstrani in v Dolah.

Na kratko o zgodovini premogovnika Zagorje

Premog so v Zagorju ob Savi odkrili leta 1755, vendar sprva izkopavanja niso bila obsežna, saj je bila lokacija Zagorja neugodna – slabe prometne povezave. Ko je v sredini 19. stoletja mimo Zagorja prišla železnica, pa se je vse to spremenilo. Kar naenkrat je vlak lahko zagorski premog odpeljal v svet in rudnik se je začel večati in zaposlovati vedno več ljudi. No, dejansko železnica ni toliko premoga odpeljala, kot pa ga je porabila. Pravijo, da je bila železnica (takrat seveda parne lokomotive) največji odjemalec zagorskega rjavega premoga. Kasneje so v Zagorju zgradili steklarno, cinkarno in topilnico cinka, ki so bili tudi pomembni odjemalci premoga.

Z leti pa je šla tehnologija naprej in premog ni bil več primaren vir energije. Tudi zaloge rjavega premoga so se počasi začele izčrpavati, kopali so vedno globlje in bilo je vedno več težav z nevarnimi plini in vodo v rudnikih, pa onesnaženo okolje seveda … In tako so se leta 1995 odločili rudnik zapreti. Kot zanimivost naj povem, da so rjavi premog kopali 250 let in ga v tem času izkopali 40 milijonov ton.

Za potrebe zasipavanja rudniških jaškov, so uporabili gramoz iz bližnjega hriba. Slednji je po končanem zapiranju premogovnika Zagorje videti precej bolj “suh”, tanek oz. ima zelo spremenjeno obliko – toliko peska je namreč šlo za zasipavanje jaškov.

Ogled Rudarskega muzeja Zagorje

Rudarski muzej Zagorje je relativno majhen, a ima res veliko za pokazati. Naju je po muzeju vodil kustos Simon, ki nama je povedal ogromno zanimivih zgodb in prigod iz rudarskih časov, pokazal različne predmete iz rudnika (delovno opremo, obleke rudarjev, svetilke …). Hkrati pa nama je razložil še posebnosti Zasavskega narečja – to je ena res zabavna govorica!

Sprva smo naredili en krog med razstavljenimi eksponati in spoznali rudarjenje “od daleč” – kakšno je bilo življenje rudarjev, kaj bo bili oblečeni, kakšno opremo so imeli s seboj … Potem pa smo se podali še v rudniški rov, kjer sva lahko pobliže videla, kako je izgledalo delo v rudniku.

Ogled je bil res informativen in hkrati zabaven, zato ga toplo priporočava vsem, ki se boste odločili za izlet v Zasavje. Informacije o Rudarskem muzeju Zagorje dobite na njihovi spletni strani: Rudarski muzej Zagorje.

Rudarska kolonija Njiva, Trbovlje

V času razcveta rudnikov v Zasavju, se je hitro povečala potreba po delovni sili. Delavci so prišli sprva iz Slovenije (Dolenjska, Štajerska, Prekmurje), kasneje pa tudi iz Balkana. Ampak zasavska mesta niso imela namestitvenih kapacitet za vse te delavce in njihove družine. Zato so lastniku rudnikov zgradili t.i. KOLONIJE, rudarska naselja. Kolonije so ohranjene v vseh treh rudarskih mestih Zasavja; v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku, midva pa sva si ogledala kolonijo Njiva v Trbovljah.

Kolonija Njiva

Kolonija Njiva stoji še danes in je še danes v redni uporabi – torej, tam sedaj živijo najemniki, dve stanovanji pa sta v lasti Zasavskega muzeja Trbovlje in se ju da ogledati ob predhodni najavi.

Rudarske kolonije so sestavljene iz enostavnih bivalnih enot. Kolonije so bile vedno zgrajene zelo blizu vhoda v rudnik – tako, da rudarjem ni bilo treba daleč pešačiti na delo. Stanovanja v kolonijah so bila namenjena izključno rudarjem, zaposlenim v določenem rudniku. Na ta način je rudnik poskrbel za njih, a jih hkrati priklenil nase. Da je rudar (knap, po zasavsko) dobil stanovanje, je moral več let že delati v rudniku in biti poročen. Če je rudar prenehal z delom – zaradi upokojitve, če so ga odpustili ali pa v primeru da se je smrtno ponesrečil v rudniku – je imela družina 30 dni časa, da se izseli.

Rudarsko stanovanje v koloniji Njiva

V koloniji Njiva sta ohranjeni dve rudarski stanovanji, ki predstavljata rudarsko življenje v 20-tih letih 20. stoletja in v 60-tih letih. Zanimivo je videti razliko oz. opazovati, kako zelo se je standard spremenil. Obe stanovanji sta enako veliki, približno 20 m2, vsakemu pripada tudi shramba, ločena od stanovanja. Starejše stanovanje ima eno veliko sobo – spalnico, kjer je spalo tudi 10 oseb, saj so bile družine v tistih časih zelo številčne. Poleg spalnice, ima stanovanje majhno kuhinjo s pečjo (na premog, ki so ga rudarji dobivali kot del plačila). Spredaj pa je manjši balkon oz. gank. Stranišča so bila skupna za npr. eno nadstropje ali pa tudi celotno kolonijo. Kopalnice ni bilo. Vodo so dobili pri vodnjaku na koncu kolonije, umivali pa so se v “lavorjih” v svojih sobah.

Novejše stanovanje je enako veliko, vendar pa je v njem živela navadno le 4-članska družina. Prav tako zajema spalnico, kuhinjo z električnim štedilnikom, balkon pa je zaprt in tako so pridobili nekaj prostora za shrambo in pa dozidali so manjše stranišče. To stanovanje iz 60-let je imelo kar nekaj takih eksponatov, ki jih imajo (ali pa so jih imele) najine babice. Res zabavno 🙂

Poslušati zgodbe o tem, kako so rudarji živeli, je bilo noro zanimivo. Najin vodič je res veliko vedel in nama veliko povedal. Najbolj sva si verjetno zapomnila njegove besede: “Da si bil rudar, si moral izpolnjevati 3 pogoje: 1.) bil si močan, 2.) bil si neumen, 3.) bil si pijanec.” Žal je bilo tako, da težaško delo v rudniku ni bilo za vsakogar, preživeli in zdržali so le najbolj trdoživi, ki pa so na žalost potem ves stres in napetosti iz rudnika preradi utapljali v pijači. Roka je kolonija navdušila tudi z arhitekturnega vidika, saj je zgrajena kot zanimiva bivanjska skupnost in meni, da bi ob primerni obnovi lahko zelo lepo ponovno zaživela.

4. dritl – virtualni muzej rudarstva, Trbovlje

V Trbovljah sva ogled nadaljevala v virtualnem muzeju rudarstva, imenovanem 4. dritl. Nenavadno ime, kajne? “Dritl” je nemška izpeljanka in pomeni tretjina. V tem primeru se dritl nanaša na tretjino dneva in ponazarja izmeno, šiht. Namreč, 24h v dnevu so razdelili na 3 dele, na tretjine in eno tretjino dneva je trajala izmena v rudniku.

V muzeju 4. dritl imajo rekonstrukcijo trboveljskega rudnika – ne celega, seveda, le nekaj rovov so postavili. Z vodičem sva šla najprej na sprehod skozi rove, kjer sva lahko videla, kako je delo potekalo, pokazal je kakšne zanimive in zabavne detajle, spoznala sva opremo in obleko rudarjev, za konec pa še rudarsko malico – ampak samo virtualno! 🙂 Verjetno najboljši del tega muzeja pa je dejanski virtualni sprehod po rudniku. Dobila sva očala za virtualno resničnost in se z njihovo pomočjo usedla na rudarski vagon in odpeljala v rudnik.

Trboveljski dimnik – najvišji dimnik v Evropi!

Ikona Zasavja je zagotovo dimnik Termoelektrarne Trbovlje, ki je z višino 360m najvišji dimnik v Evropi. Ne boste verjeli, višji je od Eifflovega stolpa v Parizu! Najina niti ne tako skrita želja je bila, da bi se povzpela na vrh dimnika. Ampak so nama kar hitro povedali, da to trenutno ni mogoče. Dimnik ne obratuje že zadnjih 6 let in počasi propada. Dokler je bil dimnik celo leto topel, mu zima, mraz in zmrzal niso mogli do živega. Sedaj pa pozimi voda v morebitnih razpokah na dimniku zmrzne in beton počasi poka, se kruši in odpada. Zato dimnik ni v dovolj varnem stanju za plezanje nanj. Idej, kaj bi s tem dimnikom naredili je kar nekaj, midva vsekakor navijava za tisto, da se ga obnovi in se omogoči plezalni vzpon.

Vseeno pa Trboveljski dimnik ni čisto brez vezen. Ob predhodni najavi, si lahko ogledate poslopje nekdanje termoelektrarne in se sprehodite tik pod dimnikom … še več: od spodaj lahko pogledate direktno notri!

Dimnik Termoelektrarne Trbovlje

Torej, Termoelektrarna Trbovlje je delovala na premog, ki so ga kopali v bližnjem rudniku v Trbovljah. Ko so zaprli rudnik, so počasi zaprli tudi termoelektrarno, saj se obratovanje ekonomsko in ekološko ni več splačalo.

Na tem mestu so že leta 1968 zgradili manjši dimnik za termoelektrarno, visok približno 80m. Vendar pa so (toksični) izpuhi hudo uničevali okolico. Možnosti, kaj storiti je bilo več: dodatek filtrov, čistilna naprava ali pa da zgradijo tako visok dimnik, ki bo onesnaženje razkropil na širšo okolico. Odločili so se za slednjo varianto in leta 1976 zgradili sedanji, 360m visok dimnik. Gradnja je bila seveda prvovrstna za tiste čase. V dimnik je šlo 11 000 ton železa in 20 000 ton betona, struktura pa naj bi zdržala potres 10. stopnje!

Leta 2014 so termoelektrarno zaprli in je trenutno v fazi demontaže. Počasi, po kosih jo razstavljajo in praznijo. V spremstvu vodiča sva lahko videla komandno sobo in pa prostor, kjer je bil kotel. Sledil je še vstop v dimnik, kjer sva lahko pogledala skozenj. Dejansko lahko stojiš pod dimnikom, pogledaš gor in na vrhu vidiš modro nebo! Vmes pa 360m črnine. Ampak, veste, kako piha tam spodaj! Pravijo, da moraš imeti vsaj 50kg, sicer te lahko potegne notri v dimnik. Še dobro, da sem se med karanteno malo zredila 😉

Sprehodila sva se tudi okoli dimnika. No, čisto okoli ne, ker je en del pod video nadzorom, poln senzorjev in ob najmanjšem zaznavanju gibov, se sproži izredno glasen alarm. To je seveda zato, da preprečijo raznorazne ilegalne poskuse plezanja na dimnik. Poleg alarma so tudi odstranili spodnjih nekaj lestev, naslednjih nekaj metrov lestve pa so obdali z ovojem, da ne bi kdo poskusil skočiti in se prijeti za lestev.

Podkraj pri Hrastniku – srednjeveška cerkev in rimske izkopanine

Podkraj pri Hrastniku je bil za naju oddih od ogledov industrializacije Zasavja. Tukaj sva si ogledala nekaj čisto drugega: rimske izkopanine in srednjeveško cerkev. Rimske izkopanine so ostanki svetišča iz časa Starih Rimljanov. Najverjetneje so tukaj opravljali daritve oz. molitve za srečen prehod Save. Namreč v času splavarjenja po Savi so se najbolj bali ravno brzic pri Hrastniku, ki so veljale za najbolj nevarne. Kot del daritve rimskim bogovom je bilo najverjetneje tudi obredno prinašanje kamenja iz reke Save.

Z leti se je v Podkraju tako nabralo res veliko lepih, zaobljenih kamnov in, ko so se v 16. stoletju odločili tu v bližini postaviti cerkev, so priročno lahko uporabili kar kamenje iz Save, ki so ga pred leti tam pustili Rimski brodarji in splavarji. Cerkev sv. Nikolaja (ali tudi cerkev sv. Miklavža) v Podkraju ima še danes prav lepo kamnito “fasado” in je vredna postanka, če se peljete mimo.

Vila de Seppi, Hrastnik

Vila de Seppi se nahaja v Hrastniku in je po svoji obliki in zunanjosti totalni “outsider” – očitno izstopa iz okolice. Zgrajena je namreč po vzoru vile Miramare pri Trstu. Grad oz. vilo je dala postaviti grofica Ema de Seppi, ki je bila hči glavnega mizarja (in gradbenega pomočnika) vile Miramare, zato je podobnost med vilama verjetno še toliko bolj očitna. Trenutno je vila zaprta za obiskovalce, možen je le ogled od zunaj.

Zidani Most

Zidani Most je večini znan kot pomembno železniško križišče, kjer se železniška proga iz Ljubljane razcepi proti Mariboru oz. proti Dobovi. Hkrati pa se z Zidanim Mostom tudi Zasavje nekako konča. Do naslednje železniške postaje – Radeče se prej ozka dolina ob Savi že odpre in začne se Posavje. V Zidanem mostu je sotočje reke Save in Savinje in nad slednjo se razteza slavni zidani most, ki je dal kraju tudi ime. Prvi zidani most naj bi izviral že iz rimskih časov, vendar je bil večkrat porušen in renoviran. Današnji most pa je najverjetneje iz leta 1824.

Zasavska kulinarika – gostilna Milena

Ker sva bila že konkretno lačna je bil čas za večerjo. Zaželela sva si poskusiti tipično zasavsko hrano – če to seveda sploh obstaja, sva si mislila. In ne boste verjeli, kako presenečena sva bila, ko sva v gostilni Milena v Dolu pri Hrastniku predse dobila tako hecne in nenavadne jedi, za katere še nikoli nisva slišala. Počutila sva se, kot da sva na drugi strani sveta, ne pa le slabih 70km iz Ljubljane.

Poskusila sva kislo rudarsko juho – to je juha z zelenjavo in koščki svinjskega mesa, predvsem pa je zelo kisla. Sledila je glavna jed: granadirmarš (jed iz testenin, krompirja, čebule in začimb), jetrna klobasa in krumpantoč (krompirjevi polpeti, ki so naju zelo spominjali na dranike iz Belorusije). Za sladico pa sva dobila funšterc, kar je velika in debela palačinka. Do sitega sva se najedla in kar nisva se mogla načuditi, da je bila zasavska hrana tako nova za naju.

Zasavski hribi

Kot sem omenila že na začetku, ima Zasavje veliko hribov, spodaj pa dolin. Za vse, ki bi želeli aktivno preživeti dan, priporočava vzpon na Kum ali pa Zasavsko sveto goro. Midva sva to že obiskala enkrat prej, zato sva se tokrat podala na Lisco, ki je gora nad Radečami, torej tehnično gledamo že v Posavju. Ampak ponuja res lep razgled na bližnjo in daljno okolico.

Zaključek: ideja za izlet po Sloveniji – izlet v Zasavje

Če razmišljate, kam na izlet po Sloveniji, imava super predlog za enodnevni izlet: Zasavje! Tako nepoznana regija v Sloveniji, pa tako blizu in tako zanimiva. Za naju je bil gotovo vrhunec izleta ogled Trboveljskega dimnika, pa tudi ostalo je bilo izredno zanimivo. Najrajši imava seveda naravo in Zasavje je res izredno zeleno. Če je kdo mislil, da je to pusta in temačna dolina, se moti. Zasavje je polno zelenja, počasi si bo opomoglo od dolgotrajne industrije, ki je sicer pustila posledice na okolju, po drugi strani pa je dala tudi močan pečat ljudem tukaj. Če ne veste, kam na izlet, pojdite v Zasavje. Poglejte si rudarski muzej, da boste videli, kako so rudarji delali in kje so živeli, pojejte kaj dobrega in si oglejte ikono Zasavja: Trboveljski dimnik.