Peru: TOP 5 in prigode iz Peruja

Peru je ena res super država v Južni Ameriki. Ima izredno raznoliko pokrajino, kjer se spremembe dogajajo na zelo kratkih razdaljah. Džungla, visoke gore, ledeniki, lagune, inkovske izkopanine, puščave in plaže. Peru ima vse! Poleg tega pa je to tudi zelo poceni država za potovanje, ravno prav razvita, da večina stvari funkcionira, a še vseeno dovolj kaotična, da nam je s tega vidika zanimiva. V Peruju sva preživela malo več kot en mesec in ga prepotovala od juga do severa in od vzhoda do zahoda. Tule pa so najine prigode iz Peruja in Peru TOP 5 znamenitosti.

domačinka v peruju

Pogled domačinke v Peruju

Peru: TOP 5

1.) Hrib: Choquequirao

Choquequirao je bolj kot hrib pravzaprav sedlo, na katerem so Inki postavili mesto, podobno Machu Picchuju. Da pa prideš do tega mesta, pa moraš prehoditi ogromno višinsko razliko, s seboj pa nositi vso kamping opremo za celoten treking (3-5 dni). Tako napornega trekinga še nisva doživela, ampak so bili pa razgledi res poplačani.

moški in ženska nad inkovskim mestom Choquequirao

Pogled na inkovsko mesto Choquequirao

2.) Plaža: Laguna Moron

Laguna Moron je oaza sredi peščene puščave. Podobna je svetovno znani Huacachini, le da je čisto brez turistov. Tam sva se vozila po sipinah, plavala v jezeru … in na splošno imela celo oazo sama zase. Rajsko!

Laguna de Moron

Laguna de Moron

3.) Žival: jaguar

Ok, jaguarja nisva videla, videla sva le odtis njegove tace v blatu. Ampak že dejstvo, da je bil jaguar v bližini nas, naju je tako navdušilo.

odtis jaguarjeve šape na obrežju reke Tambopata, Puerto Maldonado

Lepa mačja (jaguarjeva) tačka …

4.) Hrana: lomo saltado

Mmmm, najboljši lomo saltado (goveje meso z dušeno zelenjavo) sva jedla ravno na izletu v džunglo. Lodge, v katerem sva bivala je zgledal precej zdelan, ampak hrana tam je bila pa vrhunska!

(fotografije ni,ker sva ga prehitro pojedla 🙂 )

5.) Mesto: Cusco

Cusco, nekdanja prestolnica inkovskega imperija, ki so jo Španci okrasili s številnimi kolonialnimi palačami in cerkvami, je čudovito mesto. Visoko v gorah (nadmorska višina je preko 3000m!), s čudovitimi razgledi in zgodovino na vsakem koraku. Ko dodamo še sobo, ki sva jo najela nekoliko bolj v hribu, z razgledom na celo mesto, je stvar prav idealna.

ženska gleda na mesto Cusco pod seboj

Razgled z najine terase na Cusco

Prigode iz Peruja

Končno supermarket!

V Peru sva prispela iz Bolivije, ki je precej kaotična država. Najbolj naju je motilo (poleg slabih cest), da ni bilo nobenih pravih trgovin. Vse se kupuje na tržnicah, kjer ceno določijo malo tako, na videz kupca. Ko pa sva prišla v Peru, pa sva v prvem večjem mestu, Puno, zagledala ogromno nakupovalno središče. Sploh si ne morete predstavljati, kakšno veselje je bilo to. Doma tako vsakdanja stvar, po približno enem mesecu potovanja po Altiplanu, pa sva se nakupovalnega središča noro razveselila. Kar naenkrat sva točno vedela, koliko nekaj stane. Imela sva možnost kupiti izredno raznoliko hrano, nekaj orodja za avto, šla sva k frizerju in še na kosilo. Civilizacija!

moški pri frizerju

Končno civilizacija in čas za obisk frizerja

Policaji in luči

Perujski policisti so znani po tem, da radi lovijo tuje voznike, ki se čez dan vozijo brez prižganih luči. To sva vnaprej vedela, a se nisva kaj dosti sekirala, saj se luči v najini Toyoti prižgejo avtomatsko. A glej ga zlomka, tudi naju so enkrat ustavili. Policista sta prišla do naju in nama takoj povedala, da morava plačati kazen zaradi luči. Uf, hitro sva dojela, da bi tadva rada malo podkupnine in da se bo treba trdo pogajati.

Ko sta policista ugotovila, da sva “gringota” in da nama španščina ne gre najbolje od rok, se sploh nista več pogovarjala z nama, pač pa sta samo v Google Translate vpisovala stavke in nama kazala prevode. Začelo se je takole: “Prekršila sta zakon o lučeh in plačati morata kazen.” Rok se je pritožil, da imava luči prižgane. Starejši policist je šel pred avto pogledat luči, potem pa nekaj zamrmral svojemu mlajšemu kolegu, potem pa spet v Google Translate nekaj vtipkal: “Luči ne delujejo dobro. S tem sta prekršila zakon in morata plačati kazen.” Midva sva se samo smejala. To pa res ni razlog za kazen! Mlajši policist je iz žepa potegnil knjižico z zakoni in nama pokazal odstavek, kjer je res pisalo, da je vožnja brez prižganih luči ali s pokvarjenimi lučmi kazniva.

toyota 4runner

Najina Toyota

Rok je zgubljal živce, saj sta kar trdila, da so luči pokvarjene. Dejansko pa sta bili luči le različni. Ena je bila nekoliko bolj bela kot druga. Takrat sem se vmešala jaz. Policistu sem po špansko povedala, da je bil avto nedavno na tehničnem pregledu in da so potrdili, da so luči v redu. Ne vem točno, kaj je bilo odločilno, ampak pogledal je papirje s tehničnega pregleda, potem še vse ostale dokumente od avtomobila, preveril moj potni list, da sem jaz res lastnica in nato, sva se lahko odpeljala. Moja odločnost, vztrajnost, ali pa so ga res dokumenti prepričali, da je brez veze težiti. Na koncu sva jo odnesla brez kazni!

panamerican hwy

Panamaricana v Peruju, kjer so policaji še posebno oprezni za tujimi avtomobili

Spet ti biki

Z biki imava že zgodovino. Prvič naju je bik napadel v Argentini med trekingom okoli gore Huemul, nekaj podobnega pa bi se nama SKORAJ spet zgodilo v Peruju. V Cordilieri Blanci sva se odpravila na treking do neke lepe lagune, v kateri menda plavajo velike ledene gore. Ampak nisva prišla do tja. Na poti je bilo treba skozi ožino. Na eni strani poti je bilo strmo pobočje, na drugi strani pa jezero. In točno tam se je pasla cela čreda črnih bikov. Zelo previdno sva začela hoditi mimo njih in ves čas sva pogledovala preko ramen, če nama kateri sledi. Sprva jih nisva zanimala, potem pa se je našel en bik, ki naju je začel opazovati preko grmovja in nama počasi slediti.

krave pri laguni paron

Presneti biki pri Laguni Paron!

Seveda je čisto možno, da sva si vse skupaj samo zamišljala, ampak zaradi pretekle slabe izkušnje, sva tukaj zapaničarila veliko hitreje. Takoj sva se pognala v beg, začela plezati po strmem pobočju, gor na skale, kjer naju bik ne bi mogel ujeti. Iskala sva prehod preko teh skal mimo bikov, a neuspešno. Tako sva se sprijaznila, da tiste lagune z ledenimi gorami očitno ne bova videla. Bikov pa zaradi tega nimava nič rajši.

pohodnica ob laguni paron

Pot ob Laguni Paro, kjer sva spet bežala pred biki

Sušenje perila pri 100% vlažnosti

Po trekingu do Choquequirao sva se napotila proti Limi. Seveda sva tekom trekinga umazala kar lepo število oblek in v Limi sva jih želela oprati. Bivala sva pri domačinu in vnaprej sem ga vprašala, če bi lahko oprala. Odgovoril je, da ni problema, vendar pa ga skrbi, kako se bodo stvari posušile, ker nima sušilnega stroja. Mislila sva si, da to pa res ne bo problem, v treh dneh, kolikor bova tam, se bodo obleke pa že posušile. Kako sva se motila! Za zimo (julij) v Limi je značilna megla in 100% vlažnost. Ja, to pa potem predstavlja kar velik problem za sušenje perila! Najine obleke so visele in se “sušile” debele 4 dni, a na koncu sem jih posušila s fenom za lase! Drugače ni šlo.

nogavice na armaturni plošči

Nogavice sva sušila še cel naslednji dan. Klima v avtu naredi svoje 😉

Iskanje izgubljenega kanjona Cañon de los Perdidos

Cañon de los Perdidos pomeni kanjon izgubljenih. In poveva lahko, da ima kanjon kar pravo ime. Zadnjih 10km je namreč vožnje preko puščave. Navigacija je imela vrisan nek kolovoz, ki pa se ni ujemal z dejanskim stanjem. Iskala sva in iskala pravo pot, pa sva vedno prišla do neke prepreke. Enkrat bi morala prečkati reko, drugič sva prišla do morja, tretjič pa nekam med čisto nezvožene sipine.

Tisto jutro sva tudi oba vzela tablete proti slabosti (zaradi preleta Nazca lines), ki imajo kot stranski učinek zaspanost, zato je bilo iskanje kanjona še toliko bolj oteženo. Na neki točki sem jaz obupala in šla spat – kar zadaj na posteljo, ker so se mi oči kar same zapirale. Rok je še kakšno uro vozil naokoli in iskal kanjon, potem pa se je tudi on odločil, da bo dovolj. Parkirala sva pod sipino, opazovala sončni zahod in zaspala še preden se je res stemnilo. Kakšna stvar nama očitno tudi ni bila namenjena.

Toyota 4runner pod sipinami v Peruju

Off road po puščavi v Peruju

Kupno prodajna pogodba za prečkanje meje

Uradniki na mejnih prehodih znajo biti zelo neprijetni. To sva doživela že na čilsko-bolivijski meji, pa potem še na perujski. Carinik je v sistem vnašal podatke o avtomobilu in opazil, da je bil točno ta avto že enkrat v Peruju. Povedala sem mu, da morda s prejšnjimi lastniki, z nama pa gotovo ne. “Aha, avto je imel prejšnje lastnike! Ali lahko vidim kupno-prodajno pogodbo?” Res ne vem, zakaj je to pomembno za prehod meje, ampak pač, pogodbo sem mu pokazala. In seveda je moral takoj nekaj pripomniti: “Ta pogodba v Peruju ni veljavna, ker ni overjena na perujski ambasadi. Ne bosta mogla v Peru!”

moški na perujski meji

Rok na perujski meji

Pa ne me hecat! Zakaj pa bi morala biti pogodba za nakup/prodajo čilskega avtomobila, kjer sta obe stranki davčna rezidenta Čila, sicer pa rezidenta EU, morala biti overjena na perujski ambasadi? Popoln nesmisel. Seveda se nisem tako glasno razjezila in sem mu samo vljudno povedala, da je pogodba veljavna v Čilu, kjer je avto tudi registriran in da bi to moralo zadostovati. Carinik se je odločil, da bo tisti dan prijazen: “OK, danes ne bom sitnaril, ampak moj šef vaju ne bi spustil v državo,” je rekel in nama spisal potrebne dokumente za vstop v državo. Fjuh!

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!