Venezuela je izredno lepa in zanimiva država Južne Amerike, polna naravnih fenomenov, a hkrati je to tudi država, ki jo trenutno pesti huda gospodarska in politična kriza. Najinega zanimanja za to državo kriza ni ustavila in kljub vsem opozorilom sva odpotovala v Venezuelo. Potrdiva lahko, da je to res fenomenalna država, je pa tudi res, da potovanje po Venezueli trenutno ni najlažje. Zato sva za vas zbrala in zapisala nekaj nasvetov, kako potovati po Venezueli.
Kako potovati po Venezueli? Kljub krizi se da, to lahko potrdiva!
Kako potovati po Venezueli? (nasveti za potovanje po Venezueli)
V lastni režiji ali z agencijo?
Čeprav je venezuelski turizem trenutno precej na dnu, nekatere turistične agencije še delujejo. Zagotovo bo potovanje po Venezueli v trenutni situaciji veliko lažje in varnejše, če se odločite za agencijo. Seveda pa bo tudi bistveno dražje 🙂 Če boste potovali z agencijo, bodo za vas poskrbeli od A do Ž. Zavedajo so vseh težav potovanja po državi in temu primerno poskrbijo za svoje goste. Če pa boste potovali sami, v lastni režiji, pa le preberite najine nasvete spodaj.
Tudi če bi želeli potovati v lastni režiji, pa se nekaterih krajev ne da obiskati brez agencije. Primer je Angelov slap, ki se nahaja sredi džungle in je dostopen z letalom, ki je načeloma v lasti agencije oz. hotelov, ki organizirajo izlete. Konkretno lahko priporočiva agencijo Soco Adventures – poznava njenega lastnika, pri katerem sva v Caracasu couchsurfala. Agencija je na res visokem nivoju, dobro organizirana, vendar tudi draga. Za izlet do Angelovega slapu sva zato midva vseeno izbrala nekoliko cenejšo (nemško) agencijo Hike Venezuela.
Angelov slap je mogoče obiskati le v sklopu turistične agencije
(Ne)varnost
Prva stvar, ki jo verjetno vsak ima v mislih, ko razmišlja o potovanju po Venezueli, je varnost. Toliko slišimo o tem, kako nevarna je Venezuela, a midva lahko potrdiva, da tekom najinega potovanja nisva imela niti ene slabe izkušnje. Lahko je bila sreča, seveda, ali pa sva bila dovolj previdna in sva se izognila vsem kritičnim situacijam.
Mesta
Vedeti je treba nekaj: kot belec, Evropejec, v Venezueli izstopaš. Vsem je jasno, da si turist in turist ima navadno pri sebi denar. Ta miselnost pripelje do številnih neprijetnih situacij. Zato je za potovanje po Venezueli bistveno, da poskusimo čim manj izstopati. Predvsem pa da ne razkazujemo svojega premoženja. Ko sva šla na sprehod po mestu Puerto Ordaz so nama v hotelu rekli, da naj greva brez denarnice in brez telefonov (in seveda brez fotoaparata). Namreč tisti del mesta ni bil najbolj varen. Tako sva dala v žep nekaj bankovcev, da sva si lahko na poti kupila kruh, vse ostalo pa pustila v hotelski sobi.
Večjim mestom, npr Caracasu sva se midva izognila, kolikor se je dalo.
Na splošno je tako, da je kriminala največ v večjih mestih, vasi pa so veliko bolj “normalne” in manj nevarne. Zato sva se midva čim bolj izognila mestom in se večinoma zadrževala v naravi in na podeželju – kolikor je bilo to mogoče. Vsekakor pa ne priporočava sprehajanja po temi po mestih in tudi vedno je treba avto parkirati na varovanem parkirišču.
Podeželje je veliko bolj varno kot mesta. Na sliki nacionalni park Morrocoy
Prevozna sredstva
V Venezueli imajo blokado večine uvoza in tako zelo manjka rezervnih delov za npr. avtomobile, avtobuse … posledično so vse stvari v Venezueli slabo oz. nevzdrževane. Ko se nekaj pokvari, je treba popraviti, kolikor se z omejenimi zalogami in orodjem da. Zato se nama je zdel en pomemben aspekt varnosti v Venezueli tudi promet oz. prevozna sredstva. Ker so vsa tako zelo nevzdrževana, so se nama zdela precej ne varna. Pa naj bo to osebni avto ali letalo. Znotraj Venezuele sva veliko letela, natančneje: imela sva 6 notranjih letov. Joj, prav odštevala sva jih. Na srečo smo vedno pristali v enem kosu, ampak videlo se je, da so bila ta letala sicer nekoč super in najboljša, danes pa so že res “švoh” in v slabem stanju – po najinem mnenju, seveda.
Mini letalo, ki povezuje Caracas z otočjem Los Roques
Gotovina ali kartica?
Takoj za (ne)varnostjo pride v primeru Venezuele vprašanje, kako bomo plačevali. Namreč, v državi je grozna inflacija, vrednost njihovega bolivarja pa pada dnevno! V času, ko sva bila midva tam (2 tedna v avgustu) je vrednost padla iz 1 USD = 14.000 BOL na 20.000 BOL! Seveda je logično, da je v državi že davno začelo primanjkovati gotovine. Ampak, kot tujec pa ravno potrebuješ gotovino za plačevanje! Kaj torej storiti?
Venezuelski bolivarji
Venezuelske bolivarje je praktično nemogoče dobiti. Za to potrebuješ dobre veze in veliko sreče. Nama je couchsurfer Vito uspel zamenjati 20 USD, za kar sva dobila dva zajetna kupčka venezuelske gotovine. To nama je omogočilo izredno svobodo, možnost enostavnega plačevanja bencina, cestnin, sadja, prenočišč … Je pa seveda precej nerodno hoditi naokoli po Venezueli s paketom denarja v nahrbtniku 🙂
Aja, bankomati v Venezueli denarja ne dajejo! Prav vsi, ki sva jih videla, so bili prazni.
Tale kupček denarja je vreden manj kot 4 USD, kolikor so naju stale 4 empanade
Tuje valute
Na srečo v Venezueli zelo radi sprejemajo tuje valute, zato ni problem, če nimamo njihovih bolivarjev. Najrajši imajo seveda ameriške dolarje, plačati pa se da tudi z evri ali kolumbijskimi pesi. Je pa tako, da pri plačilu s tujo valuto storitve v Venezueli preplačaš. Npr. cestnina je 1000 bolivarjev (kar je 0,05 USD), najmanjši bankovec (kovancev v tujih valutah ne sprejemajo) pa je 1 USD. Torej za cestnino pač plačaš en dolar.
Zelo pomembno: imeti je treba majhne bankovce! Čim več npr. bankovcev za en dolar. Saj večinoma nimajo drobiža za menjavo. Če torej prideš po kruh z desetakom in ti prodajalec ne more vrniti razlike, te bo lahko kruh stal tudi deset dolarjev, namesto enega dolarja. Bistvo torej: majhni bankovci ameriških dolarjev!
Plačevanje s karticami
Do nedavnega je imela Venezuela uradni tečaj in neuradni menjalni tečaj. Uradni je bil seveda 5x boljši od neuradnega – tako je država navzven želela pokazati, da inflacija ni tako huda. To je pomenilo, da so bila plačila s karticami za tujce izredno draga. Če je recimo empanada stala 15.000 bolivarjev (kar je približno en dolar), bi ob plačilu s kartico stala 5 dolarjev!
Hay Punto pomeni, da imajo POS terminal za plačilo s kartico – imajo ga praktično povsod!
Za domačine ta razlika ni bila pomembna, ker itak dobivajo denar v bolivarjih in menjalni tečaj ne vpliva na njih. Zato domačini ves čas in povsod plačujejo s karticami. Na tržnici, bencinski črpalki, cestninski postaji, v trgovinah, hotelih … res povsod! Znak oz. napis “Hay punto” pomeni, da ima prodajalec POS terminal. In teh napisov sva videla res veliko.
Midva sva seveda vedela za te različne menjalne tečaje in zato plačilne kartice pospravila na dno nahrbtnika in jih nikoli uporabila. Zadnji dan najinega potovanja, ko sva bila že na poti na letališče, pa nama je najin couchsurfer Vito povedal, da so že pred nekaj meseci ukinili to razliko med uradnim in neuradnim tečajem in je sedaj samo eden! To pomeni, da bi načeloma lahko ves čas in povsod plačevala s karticami in gotovine sploh ne bi rabila. Jao! No, tega seveda potem nisva imela možnosti preveriti, če pa se bo kdo odpravil v Venezuelo, pa naj nama sporoči, če je temu res tako.
Samo eden izmed številnih nedelujočih bankomatov
Hrana in prazne police
O Venezueli veliko slišimo, da ni hrane, da so ljudje lačni, da so police v trgovinah prazne. Pa je temu res tako? Ja in ne. V večjih mestih so trgovine dobro založene. Vidi se sicer, da ni velike izbire. To pomeni, da npr. ni na izbiro deset različnih znamk sokov, ampak samo ena, venezuelska znamka. So pa pač te sokove razporedili čez celotno polico, tako da ne zgleda prazno. V velikih supermarketih v večjih mestih se dobi vse: kava, čaj, voda, sokovi, meso, mleko, fižol, zelenjava, sadje, sladoled … res, vse kar bi človek potreboval. Na podeželju oz. v manjših mestih pa je situacija nekoliko drugačna. Tam pa res vidiš celo polico čisto prazno. In stisne te pri srcu, ko to vidiš. Še vseeno se dobi najbolj osnovne stvari, vendar bistveno manj kot v večjih mestih.
Supermarket na obrobju mesta Valencia. Krize ni videti
To, da so ljudje lačni, pa je druga zgodba in ni povezana z zalogo hrane v trgovinah, pač pa z izredno nizkimi plačami, s katerimi si ljudje ne morejo kupiti hrane. Namreč cene hrane niso posebno nizke. Npr. 500g kruha je stalo približno 1,5 USD, velika konzerva tune je bila 2 USD … Cene so večinoma zelo podobne našim. Vsake toliko pa se najde kaj, kar je smešno poceni. Recimo v enem supermarketu nekje na podeželju sva kupila mango po ceni 0,15€/kg, zelo podobno ceno je imel tudi avokado.
Tipična venezuelska hrana: arepa in pijača: Maltin
Kako potovati po Venezueli – prevozi
Javni prevoz
Kot sva že omenila, sva imela kar nekaj pomislekov glede varnosti potovanja po državi. Javni prevozi, torej avtobusi, kombiji, kolektivo taksiji in podobno so smešno poceni (če imaš lokalno valuto, seveda). Vendar pa je tu veliko vprašanje varnosti in zanesljivosti. Če imaš časa na pretek in ti ni pomembno, kolikokrat se bo avtobus na poti pokvaril oz. kolikšno zamudo bo imel ob odhodu, potem je lahko potovanje po Venezueli zelo ugodno. Naju so tudi zelo opozarjali na to, da avtobus odpelje z glavne avtobusne postaje, ki navadno najbolj nevaren kraj v mestu in nama ga zato niso priporočali.
Ceste v Venezueli so presenetljivo dobre
Zasebni prevozi
Zasebni prevozi so noro dragi. Za prevoz z letališča do hotela v Puerto Ordazu (razdalja 1km) sva dala 5 USD po osebi. Nama se je zdelo ogromno. Če bi se peljala v limuzini bi še rekla OK, ko pa sva se peljala v totalno razsutem avtomobilu, se nama je zdelo pa bolano drago. Ampak to je pač cena “turističnega” prevoza. Varnost teh razsutih avtomobilov je pa itak vprašljiva. Airbag že davno ne dela več, na armaturni plošči gorijo vse lučke in samo čakaš, kdaj bo avto zakuhal oz. se pač ustavil.
Notranji leti
Letalske karte znotraj države niso nič posebno poceni ali drage. Npr. let Caracas – Puerto Ordaz (približno 1000km razdalje, venezuelski letalski prevoznik) naju je stal 110€ po osebi. Spet je tu vprašanje vzdrževanja, čeprav načeloma na relacijah med večjimi mesti letijo kar dobra letala in naju za varnost ni tako skrbelo kot pa pri tistih majhnih letalih, ki vozijo v nacionalne parke.
Mini frčoplan, s katerim smo leteli iz Puerto Ordaza do Canaime.
Najem avtomobila
Midva sva se poleg zgoraj omenjenih prevoznih sredstev poslužila tudi najema avtomobila, saj sva imela omejen čas v Venezueli, vseeno pa sva si želela nekaj svobode. Najem avtomobila sicer ni poceni (za najmanjši avto sva dala 60 USD na dan), a vseeno se nama je zdela to optimalna varianta. Ceste so v relativno dobrem stanju, le policijske in vojaške kontrole so pogoste. Venezuela sicer slovi po skorumpiranih policistih, ki od turistov radi izsiljujejo denar, a midva te izkušnje nisva imela. Na vseh kontrolah so naju samo gladko spustili čez oz. nekajkrat čisto korektno preverili dokumente avtomobila. Prednost je seveda ta, da sva imela venezuelsko registracijo, torej nisva izstopala. Poleg tega pa so bila vsa stekla na avtomobilu zelo zatemnjena (tako temna, kot jih pri nas nikoli ne bi dovolili). Tako se naju skozi stekla sploh ni videlo in na daleč ni nihče opazil, da v avtu sediva dva belca, gringota 🙂
Jupi kakšna svoboda je imeti svoj (najet)avto
Prenočišča v Venezueli
Ker sva si Venezuelo predstavljala kot čisto propadlo državo, nama ni bilo logično, kako v taki državi hoteli sploh še delujejo. Res je sicer, da je veliko hotelov, hostlov in drugih prenočišč zaprtih, vseeno pa se še najde kakšen, ki je odprt. Kljub krizi namreč vsaj domačini, Venezuelci vsaj malo še potujejo po svoji državi.
Midva sva preiskusila različne oblike prenočevanja. 4 noči sva bivala pri domačinih (couchsurfing). Vsi so bili izredno prijazni, odprti in željni pogovorov o situaciji v Venezueli. Dva nacionalna parka sva obiskala v organizaciji agencij in tam sva bivala pač v hotelih oz. “posadah”. Cene teh niso ravno nizke, nivo pa je sprejemljiv. Seveda se čuti, da je kriza, da manjka vzdrževanje, ampak se ne moreva pritoževati. Preiskusila sva tudi Airbnb, v enem kraju pa sva si nastanitev poiskala na licu mesta. To je bilo najtežje. Namreč, vsi hoteli, ki so bili opisani na kakšnem blogu ali v Lonely Planetu (starem 20 let!), so zaprti. Hotel sva potem našla tako, da sva sledila nekim drugim turistom in so nama pokazali, kje bivajo oni.
Družina, pri kateri sva bivala v Valencii. V Venezueli so bili vsi izredno prijazni in navdušeni, da še kdo pride v njihovo državo kot turist.
Priporočava torej, da si vnaprej rezervirate nastanitev, saj je iskanje prenočišča med večinoma zaprtimi in zapuščenimi hoteli precej neprijetna zadeva.
Kaj si v Venezueli pogledati?
Najin načrt potovanja po Venezueli je na povezavi tule: Načrt potovanja – Venezuela. Glavna znamenitost Venezuele je gotovo Angelov slap, to je najvišji slap na svetu. Res fenomenalno, nadnaravno in čudovito je tam in ogled priporočava vsakemu. Podobna pokrajina je tudi na področju gore Roraima, ki je midva nisva imela časa obiskati, sta jo pa prijatelja Manca in Gašper zelo pohvalila. Nama je bil zelo všeč polotok Paraguaná, ki ima spet čisto drugačno, puščavnato pokrajino.
Tako zelo roza voda! Težko verjameš, da je resnično. Salinas de Cumaraguas, Peninsula Paraguaná
Vsi Venezuelci vas bodo vprašali, če ste bili oz. greste v Merido. Merida je kraj pod Andi v Venezueli in pri njih je to najbolj popularna destinacija za potovanje. Možnosti hribolazenja in drugih oblik aktivnega turizma je tam veliko. Nama ni bila zanimiva, ker sva Andov že veliko videla tekom najinega potovanja po Južni Ameriki. Za konec pa sva šla še na rajske otoke Los Roques, ki so pravi karibski raj. Ne jih izpustiti, ker so res čudoviti 😉
Preprosto čudovito, otočje Los Roques
Vas zanima še kaj o Venezueli? Vprašajte naju v komentarju in vam bova poskusila odgovoriti.
