Pa sva na polovici najinega potovanja. Ko gledava nazaj, se zavedava, da sva videla že ogromno lepih stvari, pogled naprej, pa nama obeta še tudi še veliko lepega. Edino, nisva več prepričana, da bova uspela videti vse, kar sva si na začetku zadala.

Sedaj pa poglejmo, kaj se nama je dogajalo pretekli mesec:

Večji del najinega 4. meseca sva preživela v Braziliji, kar ni bilo v prvotnem planu. Sprva sva nameravala takoj po karnevalu v Riu odleteti na sever Brazilije in od tam prečkati mejo v Venezuelo. Pa so ravno takrat, ko sva bila na tem, da kupiva letalske karte, v Venezueli zaprli kopenske meje. Namesto tega sva se potem podala na približno dvotedensko krožno potovanje po Braziliji. S seboj sva vzela Rokovo nekdanjo sodelavko Vesno, ki tekoče govori portugalsko in je tako malo olajšala kakšen pogovor z domačini.

Ena skupinska z Vesno (najino sopotnico) in gotiteljem Samuelom na polotoku Marau

Skupaj smo se najprej odpeljali v notranjost države in si pogledali nekdanja rudarska kolonialna mesta (npr. Ouro Preto), potem arhitekturno izredno zanimivo glavno mesto Brasilio, nato pa smo preko nacionalnega parka Chapada Diamantina »pičili« proti rajskim plažam pokrajine Bahia.

Ko smo se vrnili nazaj v Rio, sva si midva še enkrat, tokrat v miru, brez karnevala ogledala mesto, nato pa se počasi odpravila do slapov Iguacu (ki sva si jih pogledala tako z brazilske, kot tudi z argentinske strani) in dalje proti Paragvaju.

Paragvaj je bil prva malo bolj »divja država«, a naju je vseeno navdušil z inženirskim dosežkom Itaipu hidroelektrarne, pridelavo yerba mate in ruševinami jezuitskih cerkva. Nič groznega se nama ni zgodilo, nihče naju ni nadlegoval ali oropal, sva pa uživala v izredno nizkih cenah.

Pred delujočo turbino v največji hidroelektrarni na svetu!

Kaj je bila najboljša stvar v tem mesecu potovanja?

Katarina: Plaže na polotoku Marau. Joj, kako rajsko je bilo! Verjetno k temu pripomore tudi dejstvo, da sva se res namučila, da sva se pripeljala do tja (ceste so bile res slabe, pot pa izredno dolga in naporna) in pa dejstvo, da nas je k sebi domov sprejel prijazen domačin. Videl je našo stisko, ko smo zvečer v temi iskali kamp (ki ga sploh ni bilo) in nam ponudil svoj vrt za kampiranje. No, ampak plaže so bile res rajske, s kokosovimi palmami za ozadje, nežno oranžnim peskom in turkiznim morjem.

Sredi ničesar, na polotoku Marau, med kokosovimi palmami …

Zelo lepe so mi bile tudi ruševine jezuitskih misijonov v Paragvaju. Stvar je UNESCO kuturna dediščina, pa je vseeno vstopnina le 4€, obiskovalcev pa skoraj nič. Redkokdaj imaš priložnost tako lepo in pomembno stvar opazovati sam v tišini in miru.

Rok: definitivno je to brazilsko sadje. Prva stvar, ki sem jo našel med googlanjem o Braziliji, je bilo sadje in v največje veselje mi je bilo preiskusiti toliko različnega sadja.

Mmmm, brazilsko sadje. Tole so samo štirje primerki, poskusili pa smo jih neskončno.

Kaj je bila najslabša stvar v tem mesecu potovanja?

Katarina: adventistična pridiga o tem, kako v Svetem pismu piše, da bi morali biti ljudje vegani in vse, kar je iz te trditve potem izhajalo. Nikakor se ni skladalo z mojimi prepričanji in znanjem biologije.

Rok: da sem se dvakrat močno udaril v glavo. Tak udarec sploh ni primerljiv z udarcem recimo v nogo. Takrat te pač malo boli noga, ampak mine. Pri udarcu v glavo, pa me je čisto sesulo. Obležal sem, par dni sem bil kar malo omotičen. Ni kul.

Poškodovanec

Česa sva se naučila?

Katarina: da je tudi prehitevanje preko dveh črt nekaj čisto normalnega in sprejemljivega. Joj, tole potovanje bo mene naredilo za izredno divjega voznika.

Prehitevanje v Braziliji: 3 tovornjaki vzporedno, čez dvojno črto in v klanec.

Rok: da izobrazba ni samoumevna in da dejansko obstajajo ljudje, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata (in podobne neumnosti). Šokiran nad tem dejstvom, a hkrati se učim, da logično razmišljanje, kot ga imam jaz in moja družba, očitno ni tako naravna stvar.

Koliko sva v tem mesecu zapravila?

Celoten strošek preteklega meseca je 1937€. Strošek je spet višji, ker je bilo treba podaljšati registracijo in zavarovanje avtomobila. Počasi se vdajam. očitno ne bova nikoli prišla do meseca, ko bova rekla “Ta mesec je bila pa ok in nisva zapravila preveč.”

Za potovanje po Braziliji (3 tedne), Paragvaju (en teden) in par dni v Argentini, sva zapravila:

• za hrano 387€,
• za bencin in cestnine 838€ (tu se pozna veliko kilometrov po Braziliji)
• za prenočišča 90€
• za vstopnine 139€
• za avto (za registracijo in manjša popravila) 254€
• in za ostale drobnarije, sim kartice, razglednice za domov … pa še 230€

Aprila bova šla nazaj v Argentino in si ogledala njen severni del – pokrajina se imenuje puna in je po slikah sodeč nenormalno lepa. Sledi skok čez mejo nazaj v Čile, kjer morava opraviti še tehnični pregled za najin avto, po veliki noči pa naju pride obiskat prijateljica Silvija, s katero gremo potem v Bolivijo.

Držite pesti, da bo avto šel skozi tehničnega v prvo 😉

Kam bi šla spet hodit? Hribi, tega se najbolj veseliva na potovanjih 🙂