Belorusija je dokaj nepoznana in neobiskana država. Zato je planiranje potovanja tja nekoliko težje, saj je informacij na spletu malo, turistični vodiči pa so tudi bolj tanki in redkobesedni. Tule izpostavljava 3 največje težave, na katere pred potovanjem nisva bila pripravljena in tule so nasveti za potovanje v Belorusijo.
Težave in nasveti za potovanje v Belorusijo
1.) RADIOAKTIVNO SEVANJE
“Kaj? Kakšno sevanje?” se verjetno sprašujete. Se še spomnite Černobila? Eksplozija v tamkajšnji jedrski elektrarni je v zrak spustila velike količine radioaktivnega materiala, ki pa ga je veter z juga odnesel v Belorusijo. Tako še danes, 30 let po nesreči, nevarnost sevanja na tem področju ostaja relativno velika. Ni zanemariti podatka, da je del države, tisti, ki je najbliže Černobilu še vedno zaprto območje, saj sevanje tam presega dovoljeno mejo. Zanimivo, to zaprto cono so poimenovali Poleski radiološki državni rezervat. Nikjer v imenu ni sledu o nevarnosti. Če primerjamo z Ukrajino: cono okoli Černobila imenujejo “Chernobyl exclusion zone”, v prevodu Černobilska zaprta cona.
Stanje v Belorusiji danes je vprašljivo in težko je dejansko vedeti, koliko sevanja je še prisotnega. Namreč, državni viri trdijo, da je Belorusija praktično že čista, ostaja le tisti en košček države, ki ima visoko sevanje. Na drugi strani pa so (predvsem) tuji viri, ki trdijo ravno nasprotno: da je sevanje povsod vsaj še deloma prisotno.
Mi smo bili naivni in smo mislili, da smo varni, dokler ne zapeljemo v tisti zaprti rezervat. Potem pa smo videvali ob cesti znake za radioaktivnost in napise “prepovedana žetev, nabiranje gob in jagodičevja” … tik ob tabli pa ogromna kravja farma! Kaj naj si človek misli?! Malo brskanja po spletu in Rok je našel vse sorte informacij: o tem, da v Belorusiji hrane ni za kupovati, saj npr mleko iz kontaminiranega območja mešajo s “čistejšim” mlekom. Tako je navzven celotna steklenica mleka neoporečna, dejansko pa zaužiješ kar nekaj radioaktivnih atomov. Tudi gobe in borovnice so lahko še danes močno kontaminirane z radioaktivnim materialom. Pa jih kljub temu izvažajo kot bio-produkte! Koliko je to res in kaj od tega je pretiravanje, je težko soditi.
Vseeno pa se mora vsak popotnik, sploh tak, ki gre rad v naravo, zavedati nevarnosti radioaktivnega sevanja! Pa izogibajte se mahu, gobam in borovnicam, saj te stvari absorbirajo največ radioaktivnosti.
2.) KOMARJI
Nenormalno veliko jih je! Autan ne pomaga, napadajo v rojih in uničujejo večerno romantiko. Seveda so komarji problematični le v naravi, v Minsku in ostalih mestih jih ne boste srečali kaj dosti. Ampak v gozdovih, na poljih, ob jezerih … tam pa je jih na milijone! In ne hecava se!
Naj povem eno prigodo: kampirali smo pri Beloruskih Maldivih, najlepšem kraju na celem potovanju. Imeli smo čudovit razgled na jezero, bili smo sami in pripravljali smo si odlično večerjo, nadpovprečno za naše standarde. Vse je bilo super, dokler nismo začeli jesti. Takrat pa so se komarji dobesedno vsuli na nas! Rok jih je nekaj celo pojedel, meni so padali na krožnik, da ne govorimo o tem, kako so nas pikali. Vsi smo se oblekli in zavili, kolikor se je le dalo, pa ni pomagalo. Potem smo jedli tako, da smo se premikali, hodili gor in dol po bližnjem polju. Prizor je bil res bizaren: skupina 5 ljudi s krožniki v rokah, hodi po polju levo-desno, ob tem pa maha z rokami, opleta in besno preklinja mrčes, vmes pa poskuša pojesti svojo večerjo. Verjemite, da smo tisto večerjo pojedli ekspresno hitro, potem pa se poskrili v šotore. Komarji pa za nami! Še naslednji dve uri so se tako močno zaletavali v šotor, da je bilo slišati, kot da dežuje! Težko je verjeti, ampak je bilo res.
Torej, če boste hodili po gozdovih v Belorusiji, ali imejte s seboj izredno močan repelent, ali pa dolge in debele obleke, skozi katere vas komarji ne bodo pikali.
3.) CIRILICA & RUŠČINA
V Belorusiji je uradni jezik beloruščina, ne-uradni, vendar povsod uporabljani jezik pa ruščina. Angleško razume in govori zelo malo ljudi. Ampak jezik niti ni tako hud problem, saj se malo s slovenščino, pa kakšno srbsko ali drugo slovansko besedo da marsikaj zmeniti. Pisava pa je ena in edina – cirilica. Kdor ne zna brati cirilice, bo zelo tanko piskal v Belorusiji, saj ni niti en prometni znak napisan v latinici. Ne, vse je v cirilici. Edino v Minsku smo opazili nekaj turističnih tabel, kjer so bili napisi v angleščini, ampak to je tudi edina izjema. Midva sva se oba že prej učila ruščino in nama zato cirilica ni bila tuja, le malo sva jo morala ponoviti. Najini sopotniki, ki pa so se prvič srečali s to pisavo, pa so brez naju težko kaj našli 🙂
Zato je obvezno, da se pred potovanjem v Belorusijo človek nauči vsaj branja cirilice.