Beloruski gradovi in zgodba o tem, kako smo rešili življenje

by Katarina
Objavljeno: Posodobljeno:

Evropa je načeloma kontinent gradov. Vsaka država ima nekaj gradov, s katerimi se lahko pohvali. Enako velja tudi za Belorusijo. Ker je nekdaj del današnjega beloruskega ozemlja spadal pod Kraljevino Poljsko, del pa pod Veliko kneževino Litvo, sta obe pustili pečat na Belorusiji. Ta pečat so beloruski gradovi. Nekateri veličastni, obnovljeni, drugi v ruševinah in zapuščeni. Vsi pa zelo neturistični in vredni obiska.

Beloruski gradovi

Grad Novahrudak

V mesto Novahrudak (Навагрудак) smo zavili čisto po naključju. Domačini, ki smo jih spoznali v bližini gozdu Naliboki, so nam priporočili prenočišče v samostanu v Novahrudaku, zraven pa omenili nekaj o lepem gradu. Pa smo šli pogledat, brez pričakovanj in načrtov.

ruševine gradu na travnatem griču

Ruševine gradu Novahrudak

Grad v Novahrudaku je menda najstarejši grad na področju Belorusije in je bil nekoč izrednega pomena. Že dolgo nazaj je bila Belorusija pod Litvansko kneževino (14. – 16. stoletje) in takrat je bil ta grad kraj, kjer so kronali litvanske kneze. Prav tako pa naj bi bila v bližini tudi grobnica za vse veljake takratne vladavine. Nekateri zgodovinarji celo trdijo, da je bil Novahrudak nekoč litvanska prestolnica, preden se je le-ta preselila v današnjo Vilno!

Danes je od gradu ostalo bore malo. Le ruševine opečnatega stolpa, ostalo je bilo zgrajeno iz lesa in je žal že vse propadlo. Vendar nam je bil ta grad najbolj všeč. Verjetno zato, ker se nahaja na vzpetini, 323m nad morjem (kar je za Belorusijo zelo visoko), od koder smo lahko opazovali čudovit sončni zahod.

obris cvetlice ob sončnem zahodu

Čudovit sončni zahod z griča ob gradu Novahrudak

Grad Mir

Ampak, če malo pobrskate po spletu, vam bo v zvezi z Belorusijo hitro pokazalo sliko opečnatega rdeče-belega gradu. To je najbolj poznana stavba v Belorusiji – grad Mir (Мір), ki je tudi pod UNESCOvo zaščito. Od zunaj je grad Mir zelo lep, notranjost pa je prazna in pusta. Sicer so uredili muzej, vendar ni vreden ogleda, saj ima zelo malo eksponatov.

grad sredi jezera, grad Mir, Belorusija

Grad Mir

Ima pa grad zanimivo zgodovino: zgrajen je bil v času Litvanske kneževine (15. stoletje) v gotskem stilu, nato pa ga je rodbina Radziwiłł povečala do današnje velikosti in ga oblikovala v renesančnem stilu. Kasneje je bil grad tekom različnih bitk v 19. stoletju večkrat poškodovan, med 2. svetovno vojno, ko so Nemci okupirali to področje, pa so grad za nekaj časa spremenili celo v geto, kjer so zbirali Jude preden so jih likvidirali. Po beloruski osamosvojitvi pa so grad popolnoma obnovili, da ga lahko danes vidimo lepega in urejenega.

opečnati gotski beloruski grad, grad Mir

Grad Mir je zelo lepo prenovljen

Grad Njasviž

Nedaleč od gradu Mir stoji še en grad – Njasviž (Нясвіж), prav tako nekoč last rodbine Radziwiłł in njihov velik ponos. Ta grad je zgrajen v renesančnem stilu in je veliko prijetnejši. V njem res dobiš vtis dvorca, prestiža, muzej ima dejansko kaj za pokazati. Notranjost je lepo ohranjena in na ogled so razne sobane, okoli gradu pa je urejen tudi čudovit park – menda eden lepših v Evropi! Zato verjetno ni čudno, da je tudi ta grad pod UNESCOvo zaščito.

renesančni grad Njasviž

Grad Njasviž

Zgodba o tem, kako smo rešili življenje

V bližini Novahrudaka se nahaja jezero Svicjaz (Свіцяз), ki je priljubljena poletna točka za domačine. Tudi nas je v tem vročem dnevu zamikalo malo osvežitve, zato smo se odpeljali proti jezeru. Skopuhi kot smo, smo iskali, kje bi lahko brezplačno parkirali avto. Prvo parkirišče je bilo plačljivo, zato smo se odpeljali naprej. Zagledamo naslednje parkirišče in na uvozu redarja, ki je očitno pobiral parkirnino. Se peljemo še malo naprej, saj se nam je zdelo, da pri naslednjem uvozu ni nikogar.

Poletje ob jezeru. Ljudje se kopajo v jezeru Svicjaz, Belorusija

Poletno vzdušje na jezeru Svicjaz

In res, od daleč ni bilo videti redarja, zato zavijemo notri. In takrat zagledamo starejšega možaka v odsevnem jopiču – očitno redarja – ki leži na tleh in se ves trese. Takoj smo ustavili avto in skočili ven. Tomaž je prostovoljni gasilec in najbolj izurjen v prvi pomoči, zato je bil prvi pri nesrečniku na tleh. Jaz pa sem imela telefon z belorusko sim kartico in takoj klicala 102 (beloruska številka za klic v sili).

PREBERI ŠE  Obvezna oprema za (divje) kampiranje

Seveda so se mi na drugi strani oglasili v ruščini. Vprašala sem, če zna kdo angleško. Saj večinoma smo se na potovanju vse zmenili v mešanici slovenščine, srbščine in ruščine, ampak ko gre pa za tako resno stvar, pa nisem upala tvegati, da bi se narobe razumeli. No, odgovor na moje vprašanje je bil: “Ne, samo rusko govorimo.” Še enkrat sem ponovila, da gre za nujno stvar in da želim nekoga, ki zna angleško.

Na srečo, se je ravno takrat po cesti mimo pripeljal nek kombi. Voznika sem z mahanjem ustavila in mu takoj pomolila telefon, ter mu pokazala na nezavestnega redarja. On je potem v ruščini razložil situacijo ter lokacijo, nato pa nam pomagal pri oskrbi ponesrečenca, zraven pa klel oblast. Redar se je ta čas nehal tresti, zato so ga fantje postavili v položaj nezavestnega ter mu s šotorskim platnom naredili senco. Pripeljeta se dva policista in se počasi, “lagano” sprehodita do nas. Najprej sem pomislila, da imajo res hiter sistem obveščanja o nezgodah, vendar se je izkazalo, da sta policista prišla čisto iz zanimanja, kaj tam počneta dva nepravilno parkirana avtomobila in zakaj razpiramo šotorsko platno. V tem se nam je pridružila še ena beloruska družina in tudi pomagala. Vsi smo se strinjali, da je šlo verjetno za epileptični napad, ki pa se je na srečo že končal.

belorusko reševalno vozilo

To je standardno belorusko reševalno vozilo. Še delujoče!

Z vodo smo začeli redarju hladiti glavo in počasi se je zavedel. V tem meni spet zvoni telefon, kliče me neka beloruska telefonska številka. Telefon sem dala tokrat v roke najstnici tiste beloruske družine. Povedala je, da smo prvič klicali napačno telefonsko številko! 102 je za policijo, 103 pa za reševalce! In tako je morala še enkrat razložiti vso situacijo, povedati, kje smo, nato pa dati še cel kup svojih podatkov: ime priimek, svoj naslov, telefonsko številko … Nam se je zdelo bizarno! Tu, na vročini in žgočem soncu smo imeli nezavestnega človeka, njih pa zanimajo osebni podatki klicatelja. Ali lahko samo pošljete rešilca?!

In potem smo čakali in čakali … naš redar je bil ves zmeden, ni dojemal okolice, ni dobro videl … še naprej smo mu hladili čelo in mu delali senco. Čez kakšnih 45 minut je končno prišel rešilec. In veste, kakšen je beloruski rešilec? To je ruski terenski kombi UAZ, najbolj neudobno vozilo, ki po izgledu spominja na hippie van (30 let star VW kombi). Ni čudno, da je trajalo tako dolgo, da je prišel iz mesta! Nas so takrat policisti odslovili in se nam zahvalili za pomoč. Ubogi redar pa se nam je res zasmilil, da se bo peljal s tako starim rešilcem. Takrat smo se tudi mi zamislili: boljše, da v Belorusiji ne zbolimo ali se poškodujemo, ker tukaj so zdravstveni standardi očitno zelo drugačni od tistih, ki smo jih mi navajeni! Pa pri nas kritiziramo zdravstvo!

Kakorkoli, mi smo bili zadovoljni, da smo lahko pomagali ubogemu redarju, nato pa smo preostanek popoldneva uživali na obali jezera Svicjaz. Čeprav z nekoliko grenkim priokusom. Aja, pa parkirnine nam tudi ni bilo treba plačati 🙂

paviljon sredi jezera

Čudovito jezero Svicjaz

Komentiraj

Lahkih nog naokrog
error: Content is protected !!