Gozd Naliboki z domačini – uporniškimi Belorusi

Gozd Naliboki ali Naliboskaja pušča (Налібоцкая пушча) je velik, neokrnjen gozd približno 100km zahodno od Minska. Beseda pušča v beloruščini pomeni velik in divji gozd, v katerega človek ne posega (v teoriji), med tem ko “les” pomeni katerikoli gozd. Nas je tja privedlo dejstvo, da se v tej “pušči” nahaja največja populacija risov in volkov v Belorusiji, prav tako pa imajo veliko medvedov in zobrov (evropskih bizonov). Na kratko: želeli smo si na safari 🙂 Kar pa smo dobili, pa je bilo čisto nekaj drugega!

Naliboki forest, potovanje Belorusija
Užitek na mehkem mahu

Med planiranjem potovanja po Belorusiji je Rok na nekem forumu našel kontakt beloruske gospe, ki se je ponudila, da nam lahko pomaga pri organizaciji izleta v gozd Naliboki. Hitro smo se sporazumeli, ona je bila navdušena nad najinim blogom ter nad dejstvom, da smo skoraj celotna ekipa tudi skavti … ena stvar je vodila v drugo in tako smo se dogovorili, da bomo 2 dni preživeli s to gospo in njeno družino ter šli v gozd iskat živali.

Gospa Špela (ime je izmišljeno) in njen mož Janez sta nas vesela pričakala z odlično malico in kasneje še večerjo. Vmes pa sta nam razkazala njihov kraj ter nam povedala res veliko o stvari o Belorusiji in beloruskem strogem (skorajda diktatorskem) socialističnem režimu (več o tem v naslednji objavi). Naslednji dan nas je Janez odpeljal v gozd. Ker je govoril rusko in belorusko, smo se nekoliko težje sporazumevali in zato nismo točno vedeli, kam nas pelje in koliko časa bomo ostali. Dostikrat smo se vprašali: “Ali smo mi normalni? Tu zaupamo nekemu popolnemu neznancu v Belorusiji, da nas pelje v gozd, poln divjih zveri.” Treba je pač verjeti v dobro. In mi smo, verjeli smo, da Janez nima slabih namenov z nami in se prepustili toku dogajanja. Po gozdnih cestah smo najprej prišli do kmetije njegovega prijatelja. Janez jo je opisal eno besedo: ANARHIJA. Policija sem notri v gozd ne pride in tu je človek svoboden, varen pred oblastjo, pred KGBjem, pred strogimi zakoni in konstantnim nadzorom. In kakšna kmetija! Kot bi se čas ustavil nekje 50-100 let nazaj. Lesene hiše, skednji, ograje … povsod okoli pa živali. Najprej so do nas pritekli trije ogromni in na pogled nevarni psi. Z lahkoto trdim, da je bila plečna višina teh mrcin preko enega metra! Kljub strašljivemu izgledu pa so se psi pred nami začeli valjati po hrbtih in se nastavljati našim rokam v smislu: “Daj me počohaj!” Nato smo šli mimo kokoši, puranov in zelo glasnih gosi. Zadaj v hlevu se nam je pokazal konj, od nekod so pritekli majhni črni prašiči, malo za njimi pa so se pokazali še “navadni” pujski. Kmet je ravno iz staje preganjal ogromno čredo ovac, za njegovim hrbtom pa so glasno mukale krave … Lahko bi rekli, da imajo tam verjetno prav vse živali, ki so v otroških slikanicah o domačih živalih.
Naliboki forest, potovanje Belorusija
Prašiči se prosto sprehajajo po posestvu okoli kmetije

Končno spoznamo lastnika te farme – Štefana: frizura, kot je bila popularna v 80-ih v Nemčiji, brez majice, mišičast … Še ena taka figura, za katero ne veš, ali se ga je treba bati, ali ne 🙂 Ampak je veselo prišel do nas in nas v ruščini glasno pozdravil in nas odpeljal na ogled kmetije. Večino živali smo itak že videli, zato smo tokrat bolj opazovali stavbe in okolico. Najbolj naj je navdušil senzor gibanja, povezan z glasbenim stolpom in močnimi reflektorji. Čemu? Gozd Naliboki je znan po velikem številu volkov, ki si seveda radi postrežejo z drobnico s kmetije. Da bi preprečil izgube, je kmet Štefan nastavil senzor gibanja, ki ob vključitvi prižge močan reflektor ter začne predvajati glasno glasbo. Na ta način prestraši in odžene volkove. Če pa to ne zadostuje, pa ima v svoji spalnici tudi puško, katere mu ni problem uporabiti (seveda je to proti zakonito, ampak policija sem do gozda ne pride). Seveda pa ima za namen odganjanja volkov tudi tiste ogromne pse. Prejšnjega nekoliko manjšega psa so mu volkovi ubili, saj so ga z oglašanjem zvabili v gozd, tam pa obkolili in raztrgali. Trenutni psi pa so večji od volkov in zato verjetno niso v življenjski nevarnosti.

Naliboki forest, potovanje Belorusija
Na sprehodu po okolici kmetije

Sledil je sprehod po gozdu: Štefan nas je peljal po obrobju svojega posestva, nam pokazal sledove živali: potke srnjadi, praske na deblih dreves kot posledice jelenjega drgnjenja z rogovi, sledi volkov ter mesta, kjer so bizoni razkopali zemljo. Dalje nam je še pokazal, kje in kako on nastavlja zanke jelenom in divjim prašičem, nato pa nam je globoko v gozdu razkril svoje skrivno mesto za kuhanje domače vodke, kar je sicer prepovedana obrt v Belorusiji. Po eni ure hoje smo se vrnili do kmetije, vsi popikani od komarjev, Štefan pa je zaključil: “Komarji mene ne pikajo, saj jih jaz prej ugriznem.” (očitno so šale o Chucku Norrisu prodrle tudi že v Naliboško puščo sredi Belorusije). Za okrepčilo je  prinesel velik sod vodke in ne da bi nas vprašal začel natakati kozarce. Po degustaciji izredno močnega žganja (menda je v njegovi vodki kar 65% alkohola!) nam je še na hitro nalil celo steklenico vodke za domov. Nato pa svoj 50L sod hitro pospravil (skril) na varno. 

Naliboki forest, potovanje Belorusija
Sledi volka v mivkasti zemlji
Naliboki forest, potovanje Belorusija
Tule se je ob deblo drgnil jelen, ko so mu rasli rogovi
Naliboki forest, potovanje Belorusija
Skrivna zaloga domače vodke

Popoldan smo šli z Janezom na sprehod po nekoliko bolj oddaljenem delu gozda, kjer živi veliko medvedov, na enem mestu pa se da videti tudi bobre. Videli nismo ne enih ne drugih. Medvedje so se verjetno poskrili, za bobre pa mi nismo imeli potrpljenja, saj ob mlaki, kjer imajo bobri svoje domovanje kar mrgoli komarjev! Takšnega navala teh insektov v življenju še nisva doživela! Pikali so nas POVSOD! Tudi čez majice, hlače, zlezli so nam za rokave … vse nervozni smo mahali z rokami po zraku in poskušali odgnati vsaj kakšnega komarja. Seveda zaradi tega nismo bili dovolj tiho, da bi se nam pokazal kakšen bober. Je bilo pa vseeno zelo zanimivo videti, kako te glodalci  pogrizejo oz. ošilijo debla dreves – kot v risankah! 

Naliboki forest, potovanje Belorusija, bober
Bobrovo delo: pravilno ošiljeno deblo
Naliboki forest, potovanje Belorusija
V delu … Prav vidi se odtise bobrovih zob!

A vseeno iz gozda nismo odšli praznih rok, saj smo ob poti našli ogromno borovnic in brusnic. Kar naenkrat iskanje živali ni bilo več prvotnega pomena, pač pa smo se vsi zagnali v jagodičevje med kiselkaste brusnice in sladke borovnice. Njami!

Naliboki forest, potovanje Belorusija
Brusnice in borovnice
Naliboki forest, potovanje Belorusija
Nabiralci!

Šotore smo si postavili pred kmetijo, seveda s Štefanovim privoljenjem. Pred spanjem nas je še opozoril, da so okoli bližnjih dreves neke gobe, iz katerih se izdeluje droga. Pa tudi surove gobe imajo menda zelo močan, opojen vonj. Zato naj ne hodimo preveč v tisti del njegove posesti in naj ne dihamo pregloboko. Tudi noč je bila pestra, saj je vsak slišal nekaj svojega: naju je sredi noči zbudilo tuljenje volkov – v tem sva si enotna. Rok pravi, da je slišal tudi nekaj strelov s puško, ki so sledili, tuljenju, Janjo pa so menda zbudili bizoni, ki so se oglašali prav blizu šotora. Morda je bilo vse res, morda pa je bila to le posledica tistih opojnih gob iz bližnjega podrastja. 

Omamna goba iz podrastja nedaleč od naših šotorov
Naliboki forest, potovanje Belorusija
Večer na jasi pred kmetijo je bil čaroben: meglica se je spustila na travo in ustvarila prav mistično vzdušje
Naliboki forest, potovanje Belorusija
Večerno nebo

 

Kaj torej lahko poveva o gozdu Naliboki? Za nas je bila to izredno zanimiva izkušnja, saj smo spoznali čisto odbitega kmeta in njegovo zanimivo kmetijo ter način življenja, preživetja v tem gozdu. Po drugi strani, pa nismo videli skoraj nobene divje živali, razen ene srne in zajca. Tomaž trdi, da je gotovo divji lov v Belorusiji še vedno močno prisoten in da je verjetno to razlog za tako malo živali. Jaz si mislim, da smo imeli samo nesrečo oz. premalo potrpljenja. Če bi ostali cel teden tam, bi morda res srečali kakšno divjo žival. V enem dnevu pa je bilo možnosti bolj malo. Zame je bilo že že poslušanje volčjega tuljenja ponoči izredno vznemirljivo, Rok pa je bil najbolj vesel nabiranja borovnic in brusnic.

 

Naliboki forest, potovanje Belorusija

 

Naliboki forest, potovanje Belorusija

 

PS: imena domačinov so namenoma spremenjena zaradi varovanja njihovih identitet, saj jim nočemo povzročati težav v domači državi.

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!