Minsk je glavno mesto Belorusije z 2 milijonoma prebivalcev. Geografsko se nahaja v središču države in je tudi sicer center vsega: vsi pomembnejši uradi in politiki so tu, največje trgovine, bolnišnice, največ zabave … vse je centralizirano v Minsk. Preostali del države (kolikor smo ga videli do sedaj) je čisto drug svet v primerjavi z Minskom. Glavno mesto je moderno, razvito, bogato, medtem ko je podeželje veliko bolj preprosto. Se vidi, kam se steka denar 🙂
Nacionalna knjižnica v Minsku je primer sodobne arhitekture – še vedno megalomanska, kot v sovjetskih časih,
a z malo več domišljije kar se tiče oblike. Drugo ime za knjižnico je tudi virus, saj po obliki spominja nanj.
Minsk – zgodovina in znamenitosti Minska
Srednji vek
Minsk je bil prvič omenjen že 950 let nazaj, vendar je znano tudi, da je obstajal že pred tem. V času srednjega veka je bilo to svobodno mesto, ki je trgovalo s preostalo Evropo. Na sotočju dveh rek (Svislač in Njamiha) je stal grad, okoli mesta pa je bilo obzidje. Kasneje je Minsk prešel pod litvansko nadvlado (Velika kneževina Litva) in iz tistega časa je ostalo samo nekaj stavb – vredna ogleda je katedrala Svetega duha. Po zunanjosti me je takoj spomnila na Vilno, današnjo prestolnico Litve. Seveda, saj je zgrajena v litvanskem baroku. Zanimivo pa je, da je kljub katoliškemu izgledu, sedaj to ortodoksna cerkev. V cerkvi imajo pomembno ikono, ki je povezana z ustanovitvijo Minska:
Ikona Marije z Jezusom je bila nekoč v Kijevu. Vendar so Tartari napadli mesto in med drugim tudi poskusili uničiti ikono. Okvir so odstranili, samo sliko pa vrgli v reko Dneper, ki teče skozi mesto Kijev. A zgodil se je čudež: ikona je nedotaknjena plavala na vodi in se menda tudi prav lepo svetila. Kot taka je priplula po Dnepru navzgor vse do reke Svislač do Minska. Tam so jo nedotaknjeno vzeli z vode in shranili v današnji katedrali Sv. duha.
Katedrala Sv. duha je zgrajena v baročnem stilu
Ruska oblast
Kasneje pod rusko oblastjo se Minsku ni več godilo tako dobro, saj so začeli rušiti “nepotrebne” zgodovinske stavbe, med drugo svetovno vojno pa je bilo mesto skoraj popolnoma uničeno. Ocena pravi, da je bilo kar 80% stavb porušenih. Takratna Sovjetska zveza se je odločila, da bodo mesto zgradili na novo. Nekaj stavb, ki so bile v dobrem stanju, je ostalo, vse druge pa so do konca porušili in začeli načrtovati novo sovjetsko mesto. Minsk je bil prva sovjetska prestolnica, prvi stik s sovjetskimi mesti za tiste, ki so prihajali z zahoda. Zato je bilo pomembno, da je mesto lepo in impresivno, da pokaže moč in veličino Sovjetske zveze.
Minsk danes
Danes torej v Minsku ni starih stavb (razen nekaj cerkva), ulice so izredno široke, dolge, prilagojene za avtomobilski promet, ob cestah so ogromne socialistične stavbe ter tudi veliko zelenih površin. Uredili so 22km dolgo avenijo Neodvisnosti (prospekt Nezavisimosti), ki poteka z ene strani mesta na drugo in je glavna cesta v mestu. Zanimivost: Belorusi praznujejo dan neodvisnosti 3. julija, ko je rdeča armada osvojila mesto izpod nemške oblasti. Saj ne, da je kasneje tudi ruska vojska uničila mesto … Ampak Belorusi (oz. njihov predsednik) imajo radi Sovjetsko zvezo.
Fontana v Minsku
Najbolj zanimivo nama je bilo, da imajo v Minsku stavbo KGB (tajne službe), ki deluje še danes! Za nas nekaj nepredstavljivega, za domačine očitno nekaj normalnega. Posledica tega je, da te na vsakem koraku lahko nekdo opazuje in Belorusi se zato zelo držijo pravil. Recimo nihče ne bo prečkal ceste pri rdeči luči ali pa na mestu, kjer ni prehoda za pešce! Ko smo to poskušali storiti mi, nevedni turisti, so nas mimoidoči ustavili in nam pokazali najbližji prehod. Tudi v parkih nihče ne leži ali sedi na travi. “V parkih so za sedenje klopce, na njih pa ležijo samo pijanci,” so nam razložili. KGB te gleda, lepo se obnašaj! 🙂 Se pa menda stanje v Belorusiji spreminja na bolje. Povedali so, da še dve leti nazaj ni bilo dovoljeno nobeno poletno dogajanje v mestu, sedaj pa je polno dogodkov. V času našega obiska je bil na glavnem trgu festival klasične glasbe, na sosednjem trgu so plesali swing, še malo naprej so imeli nastop plesne šole hip-hopa …
Aleja neodvisnosti je široka cesta, ki vodi skozi celotno mesto
Za konec omeniva še eno zelo lepo stvar v Minsku: Otok solza (Востраў слёз). To je otoček na reki Svislač, na katerem stoji spomenik vsem padlim vojakom v sovjetsko-afganistanski vojni (1979-1988) ter fontana – angelček, ki dobesedno toči solze. Zelo ganljiv prizor.
Angelček, ki joče
Spomenik padlim vojakom
Kaj torej Minsk ponuja?
Kot mesto samo nima veliko znamenitosti, ima pa zanimivo vzdušje:
- strogo, polno pravil, ki jih kot turist niti ne poznaš, a te na njih opomnijo mimoidoči,
- socialistično z vsemi kipi herojev ter stavbami v sovjetskem stilu,
- hkrati pa poleti tudi živahno mesto, polno lokalov in predstav, nastopov, gledalcev pa je na tisoče.
Minsk je torej mešanica vzhoda in zahoda, mešanica strogega režima in prijaznosti ljudi.
Socialistično pročelje in zahodnjaški KFC
