Bela puščava Al Khaluf Dunes, imenovana tudi Sugar Dunes, je še en naravni fenomen Omana. Nahaja se v bližini ribiške vasice Al Khaluf, 400km zračne razdalje južno od Muškata, po cesti pa se nabere teh kilometrov nekaj več. Doživela sva že Saharo, oranžne sipine, ampak morje belega peska tam sredi ničesar v Omanu je bilo nekaj veliko boljšega. Bela puščava naju je popolnoma očarala.
Kot velika ljubitelja narave in različne oblike pokrajin, sva seveda želela izkusiti, doživeti, občutiti to puščavo. Ampak za vožnjo po sipinah velja pravilo, da morajo iti vsaj 3 avtomobili skupaj v konvoju. Razlog je seveda lastna varnost: če en avto zakoplje, ga druge dva lahko potegneta ven. Midva žal nisva našla nikogar, ki bi ga vožnja po sipinah tako daleč od glavnega mesta zanimala, zato sva se tja podala sama in se omejila le na vožnjo po robnih sipinah, tako da, če bi potrebovala pomoč, bi jo lahko hitro našla na bližnji cesti.
Morje belega peska (bela puščava Al Khaluf Dunes)
Dostop do bele puščave Al Khaluf Dunes
Bele sipine se vidijo že od daleč in so naravnost čudovite! Droben bel pesek prekriva nenavadne kamnite strukture, kamele se pasejo na ravnici pred puščavo … in tam na enem ovinku sva midva zapeljala dol s ceste proti najlepši sipini, kar sva jih videla. Dostop do izbrane sipine je bil precej enostaven in niti ne zahteva terenskega vozila. Seveda pa nisva bila zadovoljna z navadno vožnjo po pesku, treba je bilo malo na sipino, stestirati najinega terenca … in hitro sva zakopala. Ampak ni bilo nič tragičnega. Malo obračanja volana in že se je avto spet peljal 🙂 Svoj prostor za nocojšnje kampiranje sva si izbrala na tej točki: 20°33’45”N, 58°01’33”E in postavila šotor.
Dostop do Bele puščave je po dokaj trdni podlagi, zato terensko vozilo niti ni potrebno (bela puščava Al Khaluf Dunes)
Bela puščava Al Khaluf Dunes v Omanu
Obisk pri Beduinih
Še nisva bila 5 minut tam, že sta se do naju pripeljala dva Beduina in naju v polomljeni angleščini povabila na kavo. Seveda sva vabilo sprejela, saj take priložnosti ne dobiš velikokrat. Odpeljali smo se preko sipin na drugo stran, kjer so bili še ostali Beduini in njihove kamele. Eden je znal malo boljše angleško in nama je razložil, kako zgleda njihovo življenje: stanujejo v bližnji vasici Al Khaluf, vsako jutro in vsak večer pa se pripeljejo sem v puščavo, da poskrbijo za svoje kamele. Imajo samo samice in mladiče, samcev pa ne. Odrasle živali se čez dan sprehajajo naokoli in pasejo po mili volji, zvečer pa se same od sebe vrnejo. Kamele namreč vedo, kje bodo dobile hrano, poleg tega pa jih tam čakajo tudi mladiči. Slednji s čez dan zaprti v ogrado, ker bi se sicer lahko izgubili.
Beduini denar služijo malo s prodajo kameljega mleka in bolj redko mesa, večinoma pa s prodajo mladičev. In kako nastanejo mladiči, če imajo samo samice? Na sejmih! Tam se zberejo lastniki samcev in samic in se dogovorijo katere živali želijo, da se parijo. Nato sledi pogajanje za ceno, ki jo mora lastnik samice plačati za parjenje, na koncu pa pustijo kamelam, da opravijo svoje 🙂
Kamele na sprehodu v Beli puščavi (bela puščava Al Khaluf Dunes)
Tekom našega pogovora, so iz ograd spustili mladiče, ki so sedaj tekali naokoli. Povedali so nama, da so te male kamelice (ki so bile vse že višje od mene :)), stare komaj en mesec. Kakorkoli, mladiči so bili zelo igrivi. Divje so se preganjali levo in desno in med tekom noge smešno metali v zrak, da smo se jim vsi umikali, da ne bi dobili kakšne brce.
Kamelje mleko
Ker kava še ni bila pripravljena, so nama ponudili kamelje mleko. Midva sicer nisva ljubitelja mleka, ampak poskusiti je treba, pravijo. In kakšen je okus? Nič posebnega za moje pojme. Nima tako močnega okusa kot kravje mleko, edino bolj slano se mi je zdelo. Pa menda ga ni pametno preveč piti, ker ti lahko uniči prebavo – tako so nama povedali Beduini. Priznam, da sem ga z veseljem nehala piti ob tej omembi 🙂
Kamelje mleko pije tako Katarina, kot tudi kamelji mladič v ozadju. Mislim, da je jasno, kdo bolj uživa 😀 (bela puščava Al Khaluf Dunes)
Večerje z Beduini nisva dočakala, ker so jo pripravljali izredno počasi, nama pa se je mudilo, da pred temo spet najdeva svoje mesto za kampiranje. Beduini na splošno veljajo za izredno gostoljubne ampak tudi izredno počasne ljudi 🙂 Tako pravijo Omanci in lahko bi se strinjala z njimi.
Noč pod zvezdami
Aprila so dnevi v Omanu že izredno vroči, noči v puščavi pa se vseeno kar precej shladijo. Ampak to nama ni preprečilo čudovitih razgledov na prelivajoče barve, ko se je večerilo. Kar naenkrat se je puščava obarvala v roza-vijolične barve, ko pa je padla tema, pa so bile najina edina razsvetljava samo zvezde – tisoče zvezd! In ja, brez luči je res temno, temno, kot v rogu pravijo 🙂 In ravno ta odmik od vsega, od telefonov, interneta, cest, hrupa, luči … popolna samota, ko sva bila tam med belimi sipinami v Omanu samo midva … to je bilo nekaj posebnega. To je občutek ultimativne svobode, notranjega miru in popolne sreče.
Občutek ultimativne svobode (bela puščava Al Khaluf Dunes)
