Zakaj skoraj vedno gostiva samo punce, se sprašujete? Ne vem … zato, ker nama večinoma punce pišejo. Pa verjetno je nekaj tudi na tem, da je najin profil na couchsurfingu napisala Katarina in je tak – girly, da pritegne same mlade popotnice 🙂
Najina tokratna gostja je bila Ana Luiza, ki prihaja z juga Brazilije. Ravno je končala svojo izmenjavo na Nizozemskem, sedaj pa ima en mesec časa, da si pogleda Evropo, jo prepotuje po dolgem in po čez, potem pa se vrača v rodno Brazilijo.
TOP PRIGODA: No, morda ni bila ravno top prigoda, je bila pa definitivno zabavna. Z Ano sva se na večer njenega prihoda srečali na avtobusni postaji, nato pa sva šli skupaj proti najinemu domu. Počasi zapustiva glavno cesto in se usmeriva na stranske uličice – pač moja klasična bližnjica. Prideva spet na eno bolj prometno in razsvetljeno cesto, pa jo hitro spet usmerim na stransko uličico, na koncu katere je park. Ravno ji razlagam: “Da ne boš mislila, da te vodim po kakšnih čudnih soseskah, to je čisto navadna stanovanjska soseska, prav prijetna, vidiš, še otroško igrišče imajo.” In v tistem nama cesto prečka miš! Že celo svoje življenje živim v Ljubljani, pa še nisem videla miši, potem pa mi ta prečka cesto ravno, ko imam rahlo prestrašeno gostjo iz tujine! Ok, se malo pohecava na račun miši in da imamo očitno v Sloveniji premalo mačk in greva dalje. Spet na eno bolj prometno cesto, da se punca malo sprosti in potem spet po moji bližnjici proti domu. Zadnji del poti, začetek ulice, v kateri živiva, ima zelo slabo javno razsvetljavo. Ko sva zavili tja, sem jaz rekla: “To je to, to je najina ulica.” ona pa istočasno: “Ali si prepričana, da je tu varno ponoči hodit?” 🙂 Seveda sem ji razložila, da v Ljubljani nisem nikoli imela težav in se vedno počutim popolnoma varno, vendar se mi je nekako dozdevalo, da mi ni popolnoma verjela 😀 Domov sva seveda prišli živi in zdravi, mi je pa dalo misliti, kako tujci vidijo Ljubljano (ponoči).