To, da sva ljubitelja živali, je verjetno že vsem znano. Lansko leto sva imela v Avstraliji priložnost opazovati kenguruje in vombate v naravi in ta izkušnja, privilegij, da sva lahko videla te zanimive živali od blizu v njihovem naravnem okolju, naju je popolnoma prevzela. Ampak potem sva razmišljala: “Saj imamo tudi pri nas veliko zanimivih živali. Kaj ko bi šla s kakšnim lovcem opazovati medvede, volkove, srne, lisice … kar pač leze in gre po naših gozdovih.”
Gozdni safari na Poljskem
Ker poletje preživljam v Krakovu na Poljskem, sem o možnosti “gozdnega safarija” povprašala svojega sostanovalca, Kubo. S pomočjo lovskega zemljevida njegovega prijatelja smo naredili plan: locirali lovske opazovalnice in naštudirali, katere živali hodijo tam mimo. Zvenelo je kot odlično pripravljena pustolovščina. Resničnost pa je bila čisto drugačna.
Začetek safarija je bil obetaven
Vstali smo ob 3h zjutraj in se odpeljali proti približno 30km oddaljenemu gozdu pri vasi Kornatka na jugozahodu Krakova. Hoditi smo začeli še po trdi temi, z enim očesom gledali v nebo, če ugladamo kakšen zvezdni utrinek, z drugim očesom pa smo sledili snopu svetilke in iskali opazovalnice. Po nekaj korakih nam je pot prečkala prva žival: žaba. “Za začetek bo,” smo si rekli in hodili dalje.
Klavrn zaključek
A po eni uri iskanja nismo našli ne prve, ne druge in niti tretje lovske opazovalnice. Ko je bilo že konkretno svetlo, smo zagledali opazovalnico na jasi. Ni bila ravno naša prva izbira, saj po jasi hodi le srnjad, mi pa smo želeli videti lisice, jazbece in divje svinje (priznam, jaz sem na tiho sanjala tudi o kakšnem volku ali pa risu, čeprav jih je tu še manj kot v Sloveniji). Še malo smo iskali in našli drugo žival tega jutra: mrtvega krta. “No, ja, bolj slabo nam kaže.” Če smo želeli videti sploh kakšno žival, smo se morali hitro nekam umaknit in čakat, da živali pridejo po svoj “zajtrk”. Tako smo se povzpeli na opazovalnico na jasi, se namestili in začeli napenjati oči. In čakamo, čakamo, čakamo … počasi me začne zebsti … Roku glasno kruli po želodcu … Kuba zaspi. Mine ena ura … nič … mine naslednja ura, še vedno nič … niti ena srna se ni pokazala! En za drugim se začnemo krohotati:
“Vstali smo ob 3h zjutraj, da smo videli mrtvega krta!”
Obupujemo … Ravno se odločimo, da je čas, da gremo na zajtrk, ko zagledam nekaj na jasi. “Zajec!” zavpijem. Prav elegantno je skakljal pod nami, se ustavil, malo pogledal okoli, in skakal dalje. Lepo. Ni bila ravno neka velika divja žival, ki smo jo pričakovali, a vsaj nekaj živega smo videli.
Podnevi je vse drugače
Nazaj grede do avta, smo šli še enkrat iskat tiste opazovalnice, ki smo jih prej zgrešili. Še ob polni dnevni svetlobi smo potrebovali kar nekaj časa, da smo locirali vse tri. Vse so v zelo dobrem stanju, vzdrževane, nič nevarne, da bi se trhel les zrušil pod težo človeka, nekatere imajo tudi zelo udobne sedeže, skoraj fotelje, druge pa samo leseno klop. Plezali smo na opazovalnice in ugotavljali, kaj vse bi se lahko ponoči s tu videli.
Če bo kdo hodil po Poljskem, seveda priporočava, da se opogumi za “gozdni safari”, nama pa naj sporoči, kaj je uspel videti. Upava, da kakšno žival več kot midva 🙂