Med branjem vodnika po Poljski, sva našla sliko sipin in besedilo o puščavi. Resno? Poljska ima puščavo? Greva preverit … Od Krakova (kjer trenutno živim) do Gdanska je “le” 5ur vožnje s hitrim vlakom, potem pa še naslednje 3h vožnje z najetim avtom. Po še naslednjih dveh urah hoje sva stala pred čisto pravo peščeno sipino. Słowinski nacionalni park je v bližini Gdanska in tam so premikajoče se sipine na severu Poljske.
Čisto prava sipina
Słowiński nacionalni park
Ta puščava se nahaja v parku Słowiński park narodowy, približno 100km severo-zahodno od Gdanska. Že sama pot od Gdanska do vstopa v park je bila čudovita (če odmislim zastoje na mestni obvoznici). Vozila sva se mimo žitnih polj, ki jih naseljujejo štorklje in vetrnice ter skozi gozdove, ki cesto tako obdajajo, da se počutiš, kot da si v tunelu.
Izhodišče za obisk parka Słowiński: Łeba in prve sipine na Poljskem
Končno sva prispela v mestece Łeba, ki je izhodišče za obisk poljske puščave. Odločila sva se za peš varianto, seveda, ker je bila najcenejša 🙂 Potrebno je bilo le plačilo vstopnine v park – 6 zlotov, kar je 1,5€. Sicer po parku vozijo tudi eko-busi (cena 15 zlotov oz. 3,5€ v eno smer), ponujajo pa tudi najem koles (cena 9 zlotov na uro, kar je 2€). Peš pot naju je peljala skozi še en čudovit gozd – drugačen, kot jih imamo pri nas: trava je višja, bolj svetleče zelena, ostra; kjer ni trave, pa tla prekriva najmehkejši mah, kar sem jih kdaj občutila! Mah je res tako mehak, da se človek kar pogrezne. Drevesa so nižja kot pri nas, najdemo pa predvsem breze – te so na robu gozda, globlje notri pa prevladujejo borovci.
Ko se konča gozd, se začne dolga bela peščena plaža in neskončno morje! Zgleda res lepo, a kaj ko ob morju piha “sto na uro“. Ljudje so hodili po plaži v vetrovkah in puloverjih, midva pa sva bila le v kratkih hlačah. Lahko si predstavljate, da naju je konkretno nazeblo. Ubrala sva potko ob robu gozda, kjer je bilo ravno prav zavetrja, hkrati pa še vedno lep razgled na morje.
Ko bom velika, bom baletka 🙂
Tudi morje ni nič kaj toplo. No, saj ni za pričakovati, če je pa to Baltsko morje. V vodi sva videla le enega pogumnega otroka, pa še ta je imel neoprensko obleko na sebi. Moje mnenje: bolje imeti le bornih 43km obale, kot jo premore naša Slovenija, pa se lahko kopaš v morju, kot pa neskončne kilometre bele plaže, ki niti za sončenje ni dobra.
Sipine na Poljskem se premikajo!
Po 5km hoje ob morju sva končno prišla do najzanimivejšega dela: sipin! Kar naenkrat se gozd konča in pokaže se ogromna sipina. Za njo pa še ena in potem še ena … Sipine na Poljskem so posebne zaradi svojega gibanja.Zaradi konstantnega zahodnega vetra ob baltski obali, se pesek pomika proti vzhodu. Najhitrejša sipina se premakne kar 10m na leto! In s tem, ko se sipine premikajo, pred seboj dobesedno požirajo gozd, ga zadušijo, tako da ostanejo samo še suha debla, ki pa potem počasi tudi strohnijo in se spremenijo v pesek.
Rob sipine, ki se vztrajno premika in “požira” drevesa
Izhodišče za obisk parka Słowiński: Czołpino – manj turistične sipine na Poljskem
Naslednji dan sva šla v park še z zahodne strani, kjer je izhodišče vas Czołpino. Spet same sipine! Te so malo manjše, nižje in imajo še kje kakšno živo rastlino na vrhu.
Malo bolj “zelena” puščava na zahodni strani naravnega parka
Ta del parka je tudi veliko bolj miren, manj obljuden in zato zelo privlačen. Zaradi vetra sva spet hodila po gozdu, čisto sama, okoli naju pa samo zelena barva: drevesa, trave, mah … vmes se je pokazala kakšna vijolična borovnica, ki jo je Rok z veseljem dal v usta 🙂
Po dveh tednih dežja in hladnega vremena sva se (kljub vetru) naužila sonca in se nagledala morja. Kopat pa se prideva rajši v Jadransko morje 🙂
“Hitro se zmisli eno pozo!” Ammm, ne vem… “Dej no, lihkar bo slikal” Ok, neki naredi z rokami, al pa nogami, ne vem …ŠKLJOC … in ratalo tole
