Tokrat sva gostila staro znanko. Ysabelle sva spoznala lansko leto v Aucklandu, na Novi Zelandiji, ko sva obiskala tamkajšne IAESTE študente.
Ysabelle je Filipinka, ki študira arhitekturo na Novi Zelandiji. Med njihovimi zimskimi počitnicami se je odločila za krajše potovanje v toplejšo Evropo. No ja … pričakalo jo je dokaj hladno in deževno vreme in tako se je že takoj prvi dan močno prehladila. Namen tega njenega potovanja je predvsem obisk beneškega bienala, ker pa se ji je zdelo dolgočasno biti 2 tedna samo v Benetkah, je prišla še za 5 dni v Slovenijo.
TOP PRIGODA: z Ysabelle ter še nekaj člani slovenskega IAESTE smo šli na Veliko Planino. Prehodili smo jo po dolgem in po čez. Vzpon smo začeli pri Kranjskem Raku, potem pa navzgor, mimo vseh planinskih koč, ob Zelenem robu do zgornje postaje sedežnice, pa nazaj bolj po notranjosti planine, mimo jame Vetrnice in kapelice ter se spustili nazaj do avtomobilov. Na vrhu smo imeli piknik: s seboj smo prinesli žar za enkratno uporabo, čevapčiče, zelenjavo, kruh … za sladico pa smo šli še na sirove štruklje v eno izmed koč. Tudi vreme je bilo presenetljivo lepo! 🙂 Ko sva jo zadnji dan vprašala, kaj ji je bilo v Sloveniji najbolj všeč, je povedala, da ravno ta izlet. In najboljše je bilo, da smo se po naravi lahko svobodno gibali. Nova Zelandija ima podobno lepo naravo, a je vse zelo birokratsko, kot se je izrazila. Hodiš lahko samo po eni potki, ki je tlakovana, ješ lahko samo na za to določenih mestih, ob vhodu v park (tam vsa narava, torej, vse kar je neposeljeno, spada pod nek park) je velika tabla s prepovedmi … Ja, tudi midva sva to izkusila na Novi Zelandiji in res je treba priznati, da je pri nas narava čudovita in lahko smo hvaležni, da nam je tako dostopna. Upajmo, da jo bomo tudi znali ohraniti.