Beograd: srbska prijaznost in Plečnikova cerkev

Beograd je bila najina prva “postojanka” na poti na Kosovo. Ogled mesta sploh ni bil v najinem načrtu, ker sva se oba že kdaj prej ustavila tam, pa tudi želela sva si čim prej dalje. A so se potovalni plani spremenili že prvi dan.
Ikona Beograda: katedrala sv. Save
Najina couchsurfing gostitelja sta bila nenormalno prijazna in gostoljubna! Čeprav sva prispela do njiju šele ob 23h, sta naju pričakala s srbsko dobrodošlico: domačim medom. Potem pa sva dobila še  konkretno večerjo: juha, glavna jed, solata in sladica! Bila sta res prijeten in zgovoren par. Ena debata je vodila v drugo in tako smo se pogovarjali še dolgo v noč. Naslednje jutro naju je spet pričakal obilen obrok in cel kup informacij, kaj vse naj si v Beogradu pogledava. Res sta se izjemno potrudila za naju, naju pogostila in prenočila v majhnem stanovanju. Kar malo sva se zamislila: ali smo Slovenci sploh kdaj imeli v sebi to balkansko gostoljubnost in smo jo že izgubili; ali pa smo pač severnjaki, kar se tega tiče: bolj zadržani in hladni.
V Srbiji gostom postrežejo z domačim medom
Z avtom sva se odpeljala v center mesta in iskala parkirno mesto. Ko sva ga le našla, sva imela naslednji problem: kje plačati parkirnino? Vprašala sem prvega voznika, ki je parkiral poleg naju. “Plača se s telefonom,” je povedal. Ojoj, kaj pa sedaj? Srbske monete seveda nimava! “Nič zato, jaz vama plačam! Saj ni drago!” reče prijazni sogovornik in preden sva lahko kaj rekla, nama je že plačal parkirnino za 2 uri. Ker nisva imela srbskih dinarjev, sva mu ponudila kune, evre, čokolado … Ničesar ni želel vzeti. “Vidva samo uživajta v Beogradu,” je rekel. Waw, še enkrat sva bila popolnoma osupla nad prijaznostjo Srbov! Brez besed sva začela sprehod po mestu.
Katedrala sv. Save, Beograd
In seveda sva uživala. Najprej sva si pogledala še nedokončano cerkev Sv. Save in dogajanje pred njo. Bila je ravno sobota pred srbsko cvetno nedeljo. Mlado in staro je bilo pred cerkvijo, otroci so se igrali, starši so jih lovili, Cigani so prodajali vso možno robo na stojnicah … Opazila sva, da so ljudje kupovali vence iz zelenja za na glavo in zvončke za okoli vratu. Venci so očitno namesto naših butaric; kaj simbolizirajo pa zvončki, pa res ne vem 🙂
Prodaja zelenja pred cerkvijo
Sprehodila sva se še do cerkve sv. Antona Padovanskega, ki je delo našega arhitekta Jožeta Plečnika. Srbi ji rečejo tudi beograjski poševni stolp, saj se je zvonik že kar konkretno nagnil. Razlogi so podiranje in ponovno grajenje okoliških stavb, kar je potem razrahljalo temelje zvoniku.
Beograjski poševni stolp
Vhod v cerkev
Za konec sva se zapeljala še do sotočja Save in Donave ter si privoščila piknik s svežimi jagodami, potem pa pot pod noge (oz. pod gume) proti Prištini! Poleg presenetljivo lepega mesta nama bo v spominu seveda ostala prijaznost domačinov, pripravljenost na pomoč in veselje nad (slovenskimi) turisti. Mislim, da bi se tudi midva lahko naučila kaj od njih..

Preberi si še

Napiši nama svoje mnenje :)

Do NOT follow this link or you will be banned from the site!